NTEU_TestSet.sl

Upravičenci na podlagi Marakeške pogodbe so slepe osebe, slabovidne osebe, katerih slabovidnosti ni mogoče izboljšati do te mere, da bi se omogočila vidna funkcija, ki bi bila primerljiva z vidno funkcijo osebe brez take motnje, osebe, ki imajo motnjo zaznavanja ali branja, vključno z disleksijo ali katero koli drugo učno težavo, ki jim preprečuje, da berejo tiskana dela v enaki meri kot osebe brez take motnje, in osebe, ki so zaradi telesne invalidnosti ne morejo držati ali premikati knjige oziroma osredotočiti ali premikati pogleda v meri, ki je običajno sprejemljiva za branje, če te osebe zaradi take motnje ali invalidnosti ne morejo brati tiskanih del v enaki meri kot osebe brez take motnje ali invalidnosti.
Slepe in slabovidne osebe ter osebe z drugimi motnjami branja se še vedno soočajo s številnimi ovirami pri dostopu do knjig in drugega tiskanega gradiva, zaščitenih z avtorsko pravico in sorodnimi pravicami.
Potreba po večjem številu del in drugih zaščitenih predmetov urejanja v dostopnih formatih, ki so na voljo tem osebam, in bistveno izboljšanje njihovega kroženja ter razširjanja sta bila priznana na mednarodni ravni.
V skladu z Mnenjem 3/15 Sodišča Evropske unije [4] je treba izjeme ali omejitve iz Marakeške pogodbe, ki veljajo za avtorsko pravico in sorodne pravice za izdelavo ter razširjanje izvodov določenih del in drugih predmetov urejanja v dostopnem formatu, izvajati v okviru področja, ki je bilo harmonizirano z Direktivo 2001/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta [5].
Enako velja za sisteme izvoza in uvoza, ki jih določa navedena pogodba, če je njihov končni namen to, da se na ozemlju pogodbenice brez soglasja imetnikov pravic odobri posredovanje javnosti ali distribucija na ozemlju druge pogodbenice objavljenih izvodov v dostopnem formatu.
Cilj Direktive (EU) 2017/1564 Evropskega parlamenta in Sveta [6] je harmonizirano izvajanje obveznosti, ki jih mora Unija izpolniti na podlagi Marakeške pogodbe za izboljšanje razpoložljivosti izvodov v dostopnem formatu za upravičene osebe v vseh državah članicah Unije in obtok takšnih izvodov na notranjem trgu, od držav članic pa zahteva, da uvedejo obvezno izjemo za določene pravice, ki so harmonizirane s pravom Unije.
Cilj te uredbe je izvajanje obveznosti iz Marakeške pogodbe v zvezi s sistemi izvoza in uvoza izvodov v dostopnem formatu za nekomercialne namene v korist upravičenih oseb med Unijo in tretjimi državami, ki so pogodbenice Marakeške pogodbe, ter enotna določitev pogojev za tak izvoz in uvoz na področju, ki je bilo harmonizirano z direktivama 2001/29/ES in (EU) 2017/1564 za zagotovitev, da se ti ukrepi izvajajo dosledno na celotnem notranjem trgu in da ne ogrožajo harmonizacije izključnih pravic in izjem, ki so zajete v navedenih direktivah.
Ta uredba bi morala zagotoviti, da se lahko upravičenim osebam ali pooblaščenemu subjektu iz Marakeške pogodbe v tretjih državah, ki so pogodbenice Marakeške pogodbe, distribuirajo, posredujejo ali dajo na voljo izvodi knjig, tudi e-knjig, periodičnih publikacij, časopisov, revij in drugih pisnih del, zapisov, vključno z notnimi zapisi, ter drugega tiskanega gradiva, tudi v digitalni ali analogni zvočni obliki, v dostopnem formatu, ki so bili izdelani v kateri koli državi članici v skladu z nacionalnimi določbami, sprejetimi na podlagi Direktive (EU) 2017/1564.
Dostopni formati vključujejo na primer Braillovo pisavo, velik tisk, prilagojene e-knjige, zvočne knjige in radijske oddaje.
Ob upoštevanju „nekomercialnega cilja Marakeške pogodbe“ [7] bi morali distribucijo, posredovanje javnosti ali dajanje izvodov v dostopnem formatu na voljo javnosti slepim in slabovidnim osebam ter osebam z drugimi motnjami branja ali pooblaščenim subjektom v tretji državi izključno nepridobitno opravljati le pooblaščeni subjekti s sedežem v državi članici.
S to uredbo bi bilo treba tudi omogočiti, da lahko upravičene osebe v Uniji in pooblaščeni subjekti s sedežem v državi članici za nekomercialne namene v korist slepih in slabovidnih oseb ali oseb z drugimi motnjami branja iz tretje države uvažajo izvode, ki so v skladu z izvajanjem Marakeške pogodbe izdelani v dostopnem formatu, in da do njih dostopajo.
Moralo bi biti omogočeno, da so izvodi v dostopnem formatu na notranjem trgu v obtoku pod enakimi pogoji kot izvodi v dostopnem formatu, izdelani v Uniji v skladu z Direktivo (EU) 2017/1564.
Za izboljšanje razpoložljivosti izvodov v dostopnem formatu ter preprečevanje nepooblaščenega razširjanja del ali drugih predmetov urejanja bi morali pooblaščeni subjekti, ki se ukvarjajo z distribucijo, posredovanjem javnosti ali dajanjem izvodov v dostopnem formatu na voljo, izpolnjevati določene obveznosti.
Podpreti bi bilo treba pobude držav članic za spodbujanje ciljev Marakeške pogodbe in izmenjavo izvodov v dostopnem formatu s tretjimi državami, ki so pogodbenice navedene pogodbe, ter pobude v podporo pooblaščenim subjektom pri izmenjavi in zagotavljanju razpoložljivosti informacij.
Te pobude bi lahko vključevale pripravo smernic ali zglede najboljše prakse za izdelavo in razširjanje izvodov v dostopnem formatu ob posvetovanju s predstavniki pooblaščenih subjektov, upravičenih oseb in imetnikov pravic.
Bistveno je, da vsaka obdelava osebnih podatkov na podlagi te uredbe spoštuje temeljne pravice, zlasti pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja ter pravico do varstva osebnih podatkov iz členov 7 in 8 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljnjem besedilu: Listina), in je nujno, da je vsaka taka obdelava v skladu tudi z direktivama 95/46/ES [8] in 2002/58/ES [9] Evropskega parlamenta in Sveta, ki urejata obdelavo osebnih podatkov, ki bi jo lahko izvajali pooblaščeni subjekti v okviru te uredbe in pod nadzorom pristojnih organov držav članic, zlasti neodvisnih javnih organov, ki jih imenujejo države članice.
Konvencija Združenih narodov o pravicah invalidov (v nadaljnjem besedilu: UNCRPD), katere pogodbenica je Unija, invalidom zagotavlja pravico do dostopa do informacij in izobraževanja ter pravico do udeležbe v kulturnem, gospodarskem in družbenem življenju na enaki podlagi kot drugim osebam.
UNCRPD od pogodbenic zahteva, da skladno z mednarodnim pravom sprejmejo vse ustrezne ukrepe, s katerimi preprečujejo, da bi zakoni o varstvu intelektualne lastnine nerazumno ali diskriminatorno ovirali dostop invalidov do kulturnega gradiva.
Na podlagi Listine so vse oblike diskriminacije, vključno na podlagi invalidnosti, prepovedane, pravica invalidov do ukrepov za zagotavljanje njihove samostojnosti, socialne in poklicne vključenosti ter sodelovanja v življenju skupnosti pa je priznana in spoštovana s strani Unije.
Ker cilja te uredbe, in sicer enotnega izvajanja obveznosti iz Marakeške pogodbe v zvezi z izvozom in uvozom med Unijo in tretjimi državami, ki so pogodbenice Marakeške pogodbe, izvodov v dostopnih formatih določenih del in drugih predmetov urejanja za nekomercialne namene in v korist upravičenih oseb, ter določitev pogojev za tak izvoz in uvoz, države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se zaradi njegovega obsega in učinkov lažje doseže na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji.
V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta uredba ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenega cilja.
Uredba (EU) 2016/1139 Evropskega parlamenta in Sveta vzpostavlja večletni načrt za staleže trske, sleda in papaline v Baltskem morju (v nadaljnjem besedilu: načrt).
Namen načrta je prispevati k doseganju ciljev skupne ribiške politike in zlasti zagotavljanju, da se z izkoriščanjem živih morskih bioloških virov obnavljajo in ohranjajo populacije lovljenih vrst nad ravnmi, ki omogočajo največji trajnostni donos (MSY).
Člen 1 Uredbe (EU) 2016/1139 določa zadevne staleže rib v Baltskem morju, vključno s staleži sleda v Botnijskem morju in Botnijskem zalivu.
Za zaščito popolne sposobnosti razmnoževanja zadevnih staležev so v prilogah I in II k navedeni uredbi določene nekatere referenčne točke ohranjanja, vključno z razponi ribolovne umrljivosti in referenčnimi točkami za biomaso drstitvenega staleža.
Znanstvena ocena staležev sleda iz Botnijskega morja in Botnijskega zaliva, ki jo je leta 2017 izvedel Mednarodni svet za raziskovanje morja (ICES), je pokazala, da sta si ta dva staleža podobna.
Zato ju je ICES združil v en sam stalež, spremenil meje njegovega geografskega območja razširjenosti ter ponovno ocenil razpone ribolovne umrljivosti na ravni MSY in ustrezne referenčne točke ohranjanja.
To je privedlo do drugačnih opredelitev staležev in numeričnih vrednosti od tistih, ki so določene v členu 1 Uredbe (EU) 2016/1139 ter prilogah I in II k navedeni uredbi.
Člen 5(6) Uredbe (EU) 2016/1139 določa, da lahko Komisija, kadar na podlagi znanstvenih mnenj meni, da referenčne točke ohranjanja iz Priloge II k navedeni uredbi ne ustrezajo več ciljem načrta, predloži nujen predlog za revizijo teh referenčnih točk Evropskemu parlamentu in Svetu.
Nujno bi bilo treba spremeniti točki (e) in (f) člena 1(1) Uredbe (EU) 2016/1139 ter prilogi I in II k navedeni uredbi, da se zagotovi določitev ribolovnih možnosti za zadevna staleža v skladu s posodobljenimi referenčnimi točkami ohranjanja.
Uredbo (EU) 2016/1139 bi bilo zato treba ustrezno spremeniti –
SPREJELA NASLEDNJO UREDBO:
Priloga III k Uredbi (EU) št. 211/2011 se spremeni:
besedilo izjave o varstvu osebnih podatkov, določeno v vzorcu obrazca izjave o podpori na koncu dela A, se nadomesti z naslednjim:
„Izjava o varstvu osebnih podatkov: V skladu s Splošno uredbo o varstvu podatkov bodo vaši osebni podatki, predloženi v tem obrazcu, uporabljeni le za podporo te pobude in bodo na voljo pristojnim nacionalnim organom za namene preverjanja in potrjevanja.
Pravico imate od organizatorjev te pobude zahtevati dostop, popravek, izbris in omejitev obdelave svojih osebnih podatkov.
Organizatorji bodo vaše podatke hranili največ 18 mesecev po datumu prijave predlagane državljanske pobude ali mesec dni po predložitvi pobude Komisiji, odvisno od tega, kaj nastopi prej.
Prek te časovne omejitve se lahko vaši podatki hranijo v primeru upravnih ali pravnih postopkov, in sicer za največ teden dni po datumu zaključka teh postopkov.
Brez poseganja v vsako drugo upravno ali pravno sredstvo imate pravico, da kadar koli vložite pritožbo pri organu za varstvo podatkov, zlasti v državi članici svojega običajnega prebivališča, kraja dela ali kraja domnevne kršitve, če menite, da so bili vaši podatki nezakonito obdelani.
Organizatorji državljanske pobude so upravljavci v smislu Splošne uredbe o varstvu podatkov in z njimi lahko vzpostavite stik s pomočjo podatkov v tem obrazcu.
Kontaktni podatki pooblaščene osebe za varstvo podatkov (če obstaja) so na voljo na spletnem mestu te pobude v registru Evropske komisije, kot je navedeno v tem obrazcu.
Kontaktni podatki nacionalnega organa, ki prejme in obdela vaše osebne podatke, in nacionalnih organov za varstvo podatkov, so na voljo na: http://ec.europa.eu/citizens-initiative/public/data-protection?lg=sl.“;
Z Uredbo Sveta (ES) št. 1683/95 [2] je bila določena enotna oblika za vizume.
Skupni motiv za vizumske nalepke, ki je bil v obtoku 20 let, se obravnava kot ogrožen zaradi hudih primerov ponarejanja in goljufij.
Zato bi bilo treba določiti nov skupni motiv s sodobnejšimi varnostnimi elementi, da bi vizumske nalepke bolje zaščitili in preprečili ponarejanje.
Na zahtevo Irske ali Združenega kraljestva bi morala Komisija z državo članico, ki je podala zahtevo, skleniti ustrezen dogovor o izmenjavi tehničnih informacij s to državo članico za potrebe nacionalnih vizumov, ki jih ta država članica izdaja.
Ta uredba spoštuje temeljne pravice in upošteva načela, priznana zlasti v Listini Evropske unije o temeljnih pravicah.
Ta uredba predstavlja razvoj določb schengenskega pravnega reda, pri katerih Združeno kraljestvo v skladu s Sklepom Sveta 2000/365/ES [3] ne sodeluje; Združeno kraljestvo torej ne sodeluje pri sprejetju te uredbe, ki zato zanj ni zavezujoča in se v njem ne uporablja.
Ta uredba predstavlja akt, ki temelji na schengenskem pravnem redu oziroma je z njim kako drugače povezan v smislu člena 3(1) Akta o pristopu iz leta 2003 in člena 4(1) Akta o pristopu iz leta 2005 ter člena 4(1) Akta o pristopu iz leta 2011.
Ta uredba za Islandijo in Norveško predstavlja razvoj določb schengenskega pravnega reda v smislu Sporazuma med Svetom Evropske unije in Republiko Islandijo ter Kraljevino Norveško o pridružitvi obeh k izvajanju, uporabi in razvoju schengenskega pravnega reda [5], ki spadajo na področje iz točke B člena 1 Sklepa Sveta 1999/437/ES [6].
Ta uredba za Švico predstavlja razvoj določb schengenskega pravnega reda v smislu Sporazuma med Evropsko unijo, Evropsko skupnostjo in Švicarsko konfederacijo o pridružitvi Švicarske konfederacije k izvajanju, uporabi in razvoju schengenskega pravnega reda [7], ki spadajo na področje iz točke B člena 1 Sklepa Sveta 1999/437/ES v povezavi s členom 3 Sklepa Sveta 2008/146/ES [8].
Ta uredba za Lihtenštajn predstavlja razvoj določb schengenskega pravnega reda v smislu Protokola med Evropsko unijo, Evropsko skupnostjo, Švicarsko konfederacijo in Kneževino Lihtenštajn o pristopu Kneževine Lihtenštajn k Sporazumu med Evropsko unijo, Evropsko skupnostjo in Švicarsko konfederacijo o pridružitvi Švicarske konfederacije k izvajanju, uporabi in razvoju schengenskega pravnega reda [9], ki spadajo na področje iz točke B člena 1 Sklepa Sveta 1999/437/ES v povezavi s členom 3 Sklepa Sveta 2011/350/EU [10].
delovanje zasilne požarne črpalke z dvema gasilskima cevema, povezanima z glavnim požarnim vodom;
preskus naprav za daljinsko ustavljanje dovoda goriva v kotle, glavne in pomožne motorje ter za prezračevalne naprave;
preskus daljinskega upravljanja in upravljanja na mestu za zapiranje protipožarnih zapiral;
preskus sistemov za odkrivanje požara in alarmnih sistemov;
preskus pravilnega zapiranja požarnih vrat;
delovanje drenažnih črpalk;
zapiranje za vodo neprepustnih vrat; na mestu in z daljinskim upravljanjem;
prikaz, da so ključni člani posadke seznanjeni z načrtom ukrepov ob poškodbah;
spuščanje vsaj enega čolna za reševanje in enega rešilnega čolna v vodo, zagon in preskus pogonskega in krmilnega sistema ter dviganje iz vode in namestitev na njihovo mesto na ladji;
preverjanje, ali se vsi rešilni čolni in čolni za reševanje ujemajo s popisom inventarja;
preskus glavnih in pomožnih krmilnih naprav na ladji ali plovilu.
Inšpekcijski pregledi so osredotočeni na seznanjenost posadke z varnostnimi postopki, postopki v primeru izrednih razmer, vzdrževanjem, delovno prakso, varnostjo potnikov, postopki na mostu ter delovanjem v zvezi s tovorom in vozili ter učinkovitost posadke pri njihovi uporabi.
Pri pomorščakih se preveri njihovo razumevanje skupnega delovnega jezika in po potrebi njihova zmožnost dajanja ukazov in navodil ter poročanja v jeziku, navedenem v ladijskem dnevniku.
Preverijo se listine, ki dokazujejo, da so člani posadke uspešno opravili poseben program usposabljanja, zlasti na področjih:
sistemi jamstva za vloge, ki prevzemajo pravice in obveznosti kritih vlagateljev v primeru insolventnosti.
Države članice zagotovijo, da imajo za subjekte iz točk (a) do (d) prvega pododstavka člena 1(1) navadne nezavarovane terjatve v skladu z njihovim nacionalnim pravom o običajnem insolvenčnem postopku prednostno višjo razvrstitev kot nezavarovane terjatve, nastale zaradi dolžniških instrumentov, ki izpolnjujejo naslednje pogoje:
njihova prvotna pogodbena zapadlost je vsaj eno leto;
dolžniški instrumenti nimajo vgrajenih izvedenih finančnih instrumentov in sami niso izvedeni finančni instrumenti;
v zadevni pogodbeni dokumentaciji in po potrebi v prospektu v zvezi z izdajo je izrecno navedena nižja razvrstitev v skladu s tem odstavkom.
Države članice zagotovijo, da imajo nezavarovane terjatve, nastale zaradi dolžniških instrumentov, ki izpolnjujejo pogoje iz točk (a), (b) in (c) odstavka 2 tega člena, v skladu z njihovim nacionalnim pravom o običajnem insolvenčnem postopku prednostno višjo razvrstitev kot terjatve, nastale zaradi instrumentov iz točk (a) do (d) člena 48(1).
Brez poseganja v odstavka 5 in 7 države članice zagotovijo, da se za razvrstitev nezavarovanih terjatev, nastalih zaradi dolžniških instrumentov, ki so jih subjekti iz točk (a) do (d) prvega pododstavka člena 1(1) te direktive izdali pred datumom začetka veljavnosti predpisov, s katerimi je bila Direktiva (EU) 2017/2399 Evropskega parlamenta in Sveta prenesena v nacionalno pravo, v okviru običajnega insolvenčnega postopka uporablja njihovo nacionalno pravo o običajnem insolvenčnem postopku, kot je bilo sprejeto 31. decembra 2016.
Če je država članica po 31. decembru 2016 in pred 28. decembrom 2017 sprejela nacionalno pravo o razvrstitvi – v okviru običajnega insolvenčnega postopka – nezavarovanih terjatev, nastalih zaradi dolžniških instrumentov, izdanih po datumu začetka uporabe tega nacionalnega prava, se odstavek 4 tega člena ne uporablja za terjatve, nastale zaradi dolžniških instrumentov, izdanih po datumu začetka uporabe tega nacionalnega prava, če sta izpolnjena oba naslednja pogoja:
v skladu s tem nacionalnim pravom imajo nezavarovane terjatve, nastale zaradi dolžniških instrumentov, ki izpolnjujejo pogoje iz točke (a) tega pododstavka, v okviru običajnega insolvenčnega postopka prednostno višjo razvrstitev kot terjatve, nastale zaradi instrumentov iz točk (a) do (d) člena 48(1).
Na datum začetka veljavnosti predpisov, s katerimi je bila Direktiva (EU) 2017/2399 prenesena v nacionalno pravo, imajo nezavarovane terjatve, nastale zaradi dolžniških instrumentov iz točke (b) prvega pododstavka, prednostno enako razvrstitev kot tiste iz točk (a), (b) in (c) odstavka 2 in iz odstavka 3 tega člena.
Za namene točke (b) odstavka 2 in točke (a)(ii) prvega pododstavka odstavka 5 dolžniški instrumenti s spremenljivo obrestno mero, ki temelji na široko uporabljeni referenčni stopnji, in dolžniški instrumenti, ki niso denominirani v domači valuti izdajatelja, pod pogojem, da so glavnica, odplačila in obresti denominirani v isti valuti, samo zaradi navedenih značilnosti ne štejejo za dolžniške instrumente z vgrajenimi izvedenimi finančnimi instrumenti.
Države članice, ki so pred 31. decembrom 2016 sprejele nacionalno pravo o običajnem insolvenčnem postopku, v skladu s katerim se navadne nezavarovane terjatve, nastale zaradi dolžniških instrumentov, ki so jih izdali subjekti iz točk (a) do (d) prvega pododstavka člena 1(1), razdelijo v dva ali več različnih prednostnih razvrstitev ali je prednostna razvrstitev pri navadnih nezavarovanih terjatvah, nastalih zaradi takšnih dolžniških instrumentov, v odnosu do vseh drugih navadnih nezavarovanih terjatev enake razvrstitve spremenjena, lahko določijo, da se dolžniški instrumenti, ki imajo med navedenimi navadnimi nezavarovanimi terjatvami najnižjo prednostno razvrstitev, razvrstijo enako kot terjatve, ki izpolnjujejo pogoje iz točk (a), (b) in (c) odstavka 2 in iz odstavka 3 tega člena.
Zaradi vse bolj globalizirane proizvodnje je treba oblikovati skladen okvir, s katerim bi olajšali razlago in povezovanje statistike z različnih področij.“;
v cilju 2.1.1 se drugi odstavek spremeni:
druga alinea se nadomesti z naslednjim:
z oblikovanjem kazalnikov o porazdelitvi prihodkov, potrošnje in bogastva v gospodinjstvih in uskladitvijo seštevka nacionalnih računov s podatki iz anket o gospodinjstvih ali z upravnimi podatki,“;
s krepitvijo povezav z nacionalnimi računi na področjih socialnega varstva, zdravja in izobraževanja,
z oblikovanjem okvira za merjenje kakovosti življenja, da bi okrepili vidik gospodinjstev v nacionalnih računih,
z oblikovanjem dodatnih kazalnikov poleg BDP za merjenje okoljske trajnosti in zunanjih učinkov z vidika nacionalnih računov,“;
za peto alineo se vstavijo naslednje alinee:
z nadaljnjim razvojem pravočasnih socialnih kazalnikov, vključno z naprednimi tehnikami za kratkoročno napovedovanje in hitre ocene,
s podporo mednarodnim izmenjavam podatkov za makroekonomske podatke, da se zmanjša breme za pripravljavce podatkov in izboljša razpoložljivost primerljivih in doslednih podatkov za uporabnike,
z razvojem in izpopolnjevanjem zbirnih kazalnikov o dohodkih in vidikih neenakomerne porazdelitve premoženja,
z merjenjem in analizo neenakosti spolov, tudi razlike v plačah med spoloma,“;
v cilju 2.1.2 se zadnja alinea drugega odstavka nadomesti z naslednjim:
z razpoložljivostjo in razširitvijo usklajene statistike o cenah stanovanj za vse države članice.“;
Sedanja enotna oblika dovoljenja za prebivanje, ki je bila v uporabi 20 let, šteje kot ogrožena zaradi hudih primerov ponarejanja in goljufij.
Zato bi bilo treba za dovoljenja za prebivanje za državljane tretjih držav določiti novo skupno obliko s sodobnejšimi varnostnimi zaščitami, da bi bila taka dovoljenja bolje zaščitena in da bi preprečili ponarejanje.
Državljani tretjih držav z veljavnim dovoljenjem za prebivanje v enotni obliki, ki ga izda ena od držav članic, ki v celoti uporabljajo schengenski pravni red, se lahko na schengenskem območju prosto gibajo do 90 dni, če izpolnjujejo pogoje za vstop iz Uredbe (EU) 2016/399 Evropskega parlamenta in Sveta [3] (Zakonik o schengenskih mejah).
Zakonodaja Unije o vstopu in prebivanju državljanov tretjih držav določa ureditve, v skladu s katerimi se podeljujejo dodatne pravice do mobilnosti, s posebnimi pogoji za vstop in bivanje v državah članicah, ki jih zavezuje navedeni pravni red.
Dovoljenja za prebivanje, izdana v skladu z navedeno zakonodajo, imajo enotno obliko, določeno v Uredbi (ES) št. 1030/2002.
Da bodo lahko pristojni organi identificirali državljane tretjih držav, ki lahko uveljavljajo te posebne pravice do mobilnosti, je pomembno, da so ustrezni vnosi, kot so „raziskovalec“, „študent“ ali „IKT“, na teh dovoljenjih za prebivanje jasno označeni v skladu z ustrezno zakonodajo Unije.
V skladu s členoma 1 in 2 Protokola št. 22 o stališču Danske, ki je priložen Pogodbi o Evropski uniji in Pogodbi o delovanju Evropske unije, Danska ne sodeluje pri sprejetju te uredbe, ki zato zanjo ni zavezujoča in se v njej ne uporablja.
Ker ta uredba nadgrajuje schengenski pravni red, se Danska v skladu s členom 4 navedenega protokola v šestih mesecih od dne, ko Svet sprejme to uredbo, odloči, ali jo bo prenesla v svoje nacionalno pravo.
V skladu s členoma 1 in 2 ter členom 4a(1) Protokola št. 21 o stališču Združenega kraljestva in Irske glede območja svobode, varnosti in pravice, ki je priložen Pogodbi o Evropski uniji in Pogodbi o delovanju Evropske unije, in brez poseganja v člen 4 navedenega protokola ti dve državi članici ne sodelujeta pri sprejetju te uredbe, ki zato zanju ni zavezujoča in se v njiju ne uporablja.
Da bi države članice lahko porabile obstoječe zaloge dovoljenj za prebivanje, bi bilo treba določiti prehodno obdobje, v katerem lahko države članice še vedno uporabljajo stara dovoljenja za prebivanje.
Za Svet
Stališče Evropskega parlamenta z dne 13. junija 2018 (še ni objavljeno v Uradnem listu) in odločitev Sveta z dne 26. junija 2018.
Pridružitveni sporazum med Evropsko unijo in Evropsko skupnostjo za atomsko energijo in njunimi državami članicami na eni strani ter Gruzijo na drugi strani (UL L 161, 29.5.2014, str. 3).
Sklep Sveta 2002/639/ES z dne 12. julija 2002 o dodatni makrofinančni pomoči Ukrajini (UL L 209, 6.8.2002, str. 22).
Sklep št. 646/2010/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 7. julija 2010 o zagotavljanju makrofinančne pomoči Ukrajini (UL L 179, 14.7.2010, str. 1).
Sklep Sveta 2014/215/EU z dne 14. aprila 2014 o zagotavljanju makrofinančne pomoči Ukrajini (UL L 111, 15.4.2014, str. 85).
Uredba (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. februarja 2011 o določitvi splošnih pravil in načel, na podlagi katerih države članice nadzirajo izvajanje izvedbenih pooblastil Komisije (UL L 55, 28.2.2011, str. 13).
Sklep Sveta 2010/427/EU z dne 26. julija 2010 o organizaciji in delovanju Evropske službe za zunanje delovanje (UL L 201, 3.8.2010, str. 30).
Uredba Sveta (ES, Euratom) št. 480/2009 z dne 25. maja 2009 o ustanovitvi Jamstvenega sklada za zunanje ukrepe (UL L 145, 10.6.2009, str. 10).
Uredba (EU, Euratom) št. 966/2012 Evropskega Parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2012 o finančnih pravilih, ki se uporabljajo za splošni proračun Unije, in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES, Euratom) št. 1605/2002 (UL L 298, 26.10.2012, str. 1).
Delegirana uredba Komisije (EU) št. 1268/2012 z dne 29. oktobra 2012 o pravilih uporabe Uredbe (EU, Euratom) št. 966/2012 Evropskega parlamenta in Sveta o finančnih pravilih, ki se uporabljajo za splošni proračun Unije (UL L 362, 31.12.2012, str. 1).
Uredba Sveta (ES, Euratom) št. 2988/95 z dne 18. decembra 1995 o zaščiti finančnih interesov Evropskih skupnosti (UL L 312, 23.12.1995, str. 1).
Uredba Sveta (Euratom, ES) št. 2185/96 z dne 11. novembra 1996 o pregledih in inšpekcijah na kraju samem, ki jih opravlja Komisija za zaščito finančnih interesov Evropskih skupnosti pred goljufijami in drugimi nepravilnostmi (UL L 292, 15.11.1996, str. 2).
Uredba (EU, Euratom) št. 883/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. septembra 2013 o preiskavah, ki jih izvaja Evropski urad za boj proti goljufijam (OLAF), ter razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1073/1999 Evropskega parlamenta in Sveta in Uredbe Sveta (Euratom) št. 1074/1999 (UL L 248, 18.9.2013, str. 1).
SKUPNA IZJAVA EVROPSKEGA PARLAMENTA, SVETA IN KOMISIJE
Parlament, Svet in Komisija poudarjajo, da je temeljni pogoj za dodelitev makroekonomske pomoči ta, da država upravičenka spoštuje učinkovite demokratične mehanizme – vključno z večstrankarskim parlamentarnim sistemom – in pravno državo ter zagotavlja spoštovanje človekovih pravic.
Komisija in Evropska služba za zunanje delovanje spremljata izpolnjevanje tega pogoja v celotnem obdobju izvajanja makrofinančne pomoči Unije.
Na podlagi Uredbe (EU) št. 258/2014 Evropskega parlamenta in Sveta [3] sta Fundacija za mednarodne standarde računovodskega poročanja (v nadaljnjem besedilu: Fundacija MSRP), ki je pravna naslednica Fundacije Odbora za mednarodne računovodske standarde, in Odbor za zaščito javnega interesa (PIOB) upravičena do sofinanciranja Unije v obliki nepovratnih sredstev za poslovanje do 31. decembra 2020.
Na podlagi Uredbe (EU) št. 258/2014 je bila Evropska svetovalna skupina za računovodsko poročanje (EFRAG) upravičena do sofinanciranja Unije v obliki nepovratnih sredstev za poslovanje do 31. decembra 2016.
Komisija je 12. novembra 2013 objavila poročilo Philippa Maystadta, posebnega svetovalca komisarja, pristojnega za notranji trg in storitve (v nadaljnjem besedilu: poročilo posebnega svetovalca), v katerem so prikazane možne reforme upravljanja EFRAG, namenjene okrepitvi prispevka Unije k razvoju mednarodnih računovodskih standardov.
Komisija je pozorno spremljala izvajanje reforme upravljanja EFRAG ter Evropski parlament in Svet ustrezno obveščala o napredku v zvezi s tem.
Na podlagi tega je primerno, da se financiranje EFRAG nadaljuje tudi v obdobju 2017–2020, da bi dosegli dolgoročne cilje programa Unije za podpiranje posebnih dejavnosti na področju računovodskega poročanja in revizije.
Svet EFRAG bi ob zagotavljanju uravnotežene zastopanosti javnih in zasebnih interesov moral zagotoviti, da se bodo njegovi člani zavezali, da bodo delovali v evropskem javnem interesu.
Evropski organ za vrednostne papirje in trge, Evropski bančni organ, Evropski organ za zavarovanja in poklicne pokojnine in Evropska centralna banka so pozvani, naj čim bolj dejavno prispevajo k delu sveta EFRAG.
Komisija bi morala Evropskemu parlamentu in Svetu vsako leto predložiti poročilo o glavnih dosežkih in dejavnostih EFRAG v preteklem letu.
V tem poročilu bi morala preučiti razvoj v zvezi z merilom širšega javnega dobrega in predložiti podroben pregled razvoja na področju mednarodnih standardov računovodskega poročanja (MSRP).
Računovodski standardi ne bi smeli ogrožati finančne stabilnosti v Uniji niti ovirati gospodarskega razvoja Unije.
V zvezi z razvojem MSRP, PIOB in EFRAG bi morala Komisija v svojem letnem poročilu obravnavati tudi nadaljnje korake v zvezi s priporočili Evropskega parlamenta ter izvajanje teh priporočil.
Poleg tega so Fundacija MSRP, PIOB in EFRAG pozvani, naj se redno, in sicer vsaj enkrat letno, udeležujejo predstavitev, ki jih organizira Evropski parlament, da se celovito prikaže razvoj na področju mednarodnih standardov računovodskega poročanja in revizije.
Komisija bi morala Evropski parlament in Svet bolj redno obveščati o skupnem delu Fundacije MSRP, PIOB in EFRAG, saj te tri organe, katerih delo stremi k istim ciljem, sofinancira Unija.
Komisija bi morala preučiti možnost, da bi se na dolgi rok spremenilo delovanje in zasebni pravni status EFRAG.
Ker cilja te uredbe, in sicer povečanja proračuna programa Unije za obdobje 2017–2020 zaradi podpore dejavnostim EFRAG, ki prispevajo k doseganju ciljev politik Unije v zvezi z računovodskim poročanjem, države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se zaradi njegovega obsega in učinka lažje doseže na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji.
Da bi bilo EFRAG zagotovljeno neprekinjeno financiranje, bi ta uredba morala začeti veljati na dan objave in bi se morala uporabljati od 1. januarja 2017 –
Sankcije naj bi imele močan odvračilni učinek na potencialne storilce, z učinkom po vsej Uniji.
Države članice bi morale zagotoviti, da dejstvo, da kaznivo dejanje stori hudodelska združba, kot je opredeljena v Okvirnem sklepu Sveta 2008/841/PNZ [10], šteje za obteževalno okoliščino v skladu z veljavnimi pravili, določenimi v njihovih pravnih sistemih.
Zagotoviti bi morale, da imajo sodniki možnost, da to obteževalno okoliščino upoštevajo pri izrekanju sankcij storilcem kaznivih dejanj, čeprav sodniki niso zavezani upoštevati te obteževalne okoliščine pri izrekanju sankcije.
Države članice niso zavezane določiti te obteževalne okoliščine, če so kazniva dejanja, kot so opredeljena v Okvirnem sklepu 2008/841/PNZ, v nacionalnem pravu opredeljena kot ločena kazniva dejanja, ki lahko privedejo do strožjih sankcij.
Predvsem glede na mobilnost storilcev in premoženjskih koristi, ki izvirajo iz protipravnih ravnanj v škodo finančnih interesov Unije, ter zaradi zapletenih čezmejnih preiskav, ki so posledica tega, bi se morala vsaka država članica izreči za pristojno, da bi lahko ukrepala proti tem ravnanjem.
Vsaka država članica bi morala zagotoviti, da v njeno pristojnost spadajo kazniva dejanja, ki so storjena z uporabo informacijskih in komunikacijskih tehnologij z dostopom z njenega ozemlja.
Glede na možnost, da je za čezmejna kazniva dejanja, ki spadajo v področje uporabe te direktive, pristojnih več sodišč, bi morale države članice zagotoviti, da se pri uporabi nacionalnega prava za prenos te direktive v celoti spoštuje načelo ne bis in idem.
Države članice bi morale določiti pravila o zastaralnih rokih, ki so potrebna, da lahko ukrepajo zoper protipravna ravnanja v škodo finančnih interesov Unije.
Pri kaznivih dejanjih, ki se kaznujejo z najvišjo predpisano sankcijo najmanj štirih let zapora, bi moral biti zastaralni rok najmanj pet let od storitve kaznivega dejanja.
To ne bi smelo posegati v države članice, ki nimajo zastaralnih rokov za preiskavo, kazenski pregon in izvrševanje kazni.
Brez poseganja v pravila o čezmejnem sodelovanju in medsebojni pravni pomoči v kazenskih zadevah ter druga pravila na podlagi prava Unije, zlasti Uredbe (EU, Euratom) št. 883/2013 Evropskega parlamenta in Sveta [11], je treba sprejeti ustrezne določbe za sodelovanje, da se zagotovi učinkovito ukrepanje proti kaznivim dejanjem, opredeljenim v tej direktivi, ki škodijo finančnim interesom Unije, vključno z izmenjavo informacij med državami članicami in Komisijo ter tehnično in operativno pomočjo Komisije pristojnim nacionalnim organom, ki jo morebiti potrebujejo zaradi lažjega usklajevanja svojih preiskav.
Takšna pomoč ne bi smela pomeniti, da Komisija lahko sodeluje v postopkih preiskav ali kazenskega pregona, ki jih v zvezi s posameznimi kazenskimi zadevami izvajajo nacionalni organi.
Računsko sodišče in revizorji, pristojni za revizije proračunov institucij, organov, uradov in agencij Unije, bi morali Evropskemu uradu za boj proti goljufijam (OLAF) in drugim pristojnim organom razkriti vsa dejstva, ki bi jih na podlagi te direktive lahko opredelili kot kazniva dejanja, države članice pa bi morale zagotoviti, da v skladu s členom 8 Uredbe (EU, Euratom) št. 883/2013 enako storijo tudi nacionalni revizijski organi v smislu člena 59 Uredbe (EU, Euratom) št. 966/2012.
Komisija bi Evropskemu parlamentu in Svetu morala poročati o ukrepih, ki jih države članice sprejmejo za uskladitev s to direktivo.
Poročilu so lahko po potrebi priloženi predlogi, da se upoštevajo morebitni premiki, zlasti glede financiranja proračuna Unije.
Ta direktiva bi morala za države članice, za katere je zavezujoča, nadomestiti Konvencijo.
Pri uporabi točke (d) člena 3(4) Direktive (EU) 2015/849 Evropskega parlamenta in Sveta [12] bi bilo treba sklicevanje na težje goljufije, ki škodijo finančnim interesom Unije, kot so opredeljene v členu 1(1) in členu 2(1) Konvencije, razumeti kot goljufije, ki škodijo finančnim interesom Unije, kot so opredeljene v členu 3 in členu 7(3) te direktive ali, kar zadeva kazniva dejanja zoper skupni sistem DDV, kot so opredeljena v členu 2(2) te direktive.
Pravilno izvajanje te direktive v državah članicah vključuje obdelavo osebnih podatkov s strani pristojnih nacionalnih organov ter izmenjavo teh podatkov med državami članicami na eni strani in pristojnimi organi Unije na drugi strani.
Obdelava osebnih podatkov na nacionalni ravni med pristojnimi nacionalnimi organi bi morala biti urejena s pravnim redom Unije.
Izmenjava osebnih podatkov med državami članicami bi morala potekati v skladu z Direktivo (EU) 2016/680 Evropskega parlamenta in Sveta [13].
Institucije, organi, uradi in agencije Unije bi morali pri obdelavi osebnih podatkov uporabljati Uredbo (ES) št. 45/2001 Evropskega parlamenta in Sveta [14] ali, kadar je potrebno, druge pravne akte Unije, ki urejajo obdelavo osebnih podatkov s strani teh organov, uradov in agencij, kakor tudi veljavna pravila glede zaupnosti sodnih preiskav.
Ta uredba ne bi smela določati obveznosti obračunavanja ali poročanja za zasebne stranke, vključujoč kmete in gozdarje.
Sektor LULUCF, vključno s kmetijskimi zemljišči, ima neposreden in znaten vpliv na biotsko raznovrstnost in ekosistemske storitve.
Zato je pomemben cilj politik, ki vplivajo na ta sektor, zagotovitev skladnosti s cilji strategije Unije na področju biotske raznovrstnosti.
Sprejeti bi bilo treba ukrepe za izvajanje in podpiranje dejavnosti v tem sektorju, povezane z blažitvijo ter prilagajanjem.
Zagotoviti bi bilo tudi treba skladnost med skupno kmetijsko politiko in to uredbo.
Vsi sektorji bi morali pravično prispevati k zmanjšanju emisij toplogrednih plinov.
Mokrišča so učinkoviti ekosistemi za skladiščenje ogljika.
Zato bi z njihovo zaščito in obnavljanjem lahko zmanjšali emisije toplogrednih plinov v sektorju LULUCF.
V zvezi s tem bi bilo treba upoštevati izboljšane smernice Medvladnega odbora za podnebne spremembe (IPCC) za nacionalne evidence toplogrednih plinov iz leta 2006 v zvezi z mokrišči.
Da bi zagotovili prispevek sektorja LULUCF k uresničevanju cilja Unije za zmanjšanje emisij za vsaj 40 % in dolgoročnemu izpolnjevanju cilja iz Pariškega sporazuma, je potreben robusten sistem obračunavanja.
Za natančno pridobitev obračunov emisij in odvzemov v skladu s smernicami IPCC za nacionalne evidence toplogrednih plinov iz leta 2006 (v nadaljnjem besedilu: smernice IPCC) bi bilo treba uporabiti letno sporočene vrednosti na podlagi Uredbe (EU) št. 525/2013 Evropskega parlamenta in Sveta za kategorije rabe zemljišč in spremembo med kategorijami rabe zemljišč ter s tem poenostaviti pristopa na podlagi UNFCCC in Kjotskega protokola.
Glede na smernice IPCC bi bilo treba zemljišče, spremenjeno v drugo kategorijo rabe zemljišč, obravnavati kot da je v postopku prehoda v navedeno kategorijo za privzeto vrednost 20 let.
Države članice bi lahko od te privzete vrednosti odstopale le pri pogozdenih zemljiščih in le v omejenih okoliščinah, ki so utemeljene v okviru smernic IPCC.
Spremembe smernic IPCC, ki jih sprejme Konferenca pogodbenic UNFCCC ali Konferenca pogodbenic v vlogi skupščine pogodbenic Pariškega sporazuma, bi morale biti ustrezno upoštevane pri zahtevah glede poročanja iz te uredbe.
V mednarodno dogovorjenih smernicah IPCC je navedeno, da se lahko emisije iz izgorevanja biomase v energetskem sektorju obračunajo kot nič, pod pogojem, da se take emisije obračunajo v sektorju LULUCF.
V Uniji se emisije iz izgorevanja biomase obračunajo kot nič na podlagi člena 38 Uredbe Komisije (EU) št. 601/2012 in določb Uredbe (EU) št. 525/2013, torej bi bila skladnost s smernicami IPCC dosežena le, če bi bile take emisije natančno navedene tudi v tej uredbi.
Emisije in odvzemi iz gozdnih zemljišč so odvisni od več naravnih okoliščin, dinamičnih značilnosti gozdov, povezanih s starostjo, ter preteklih in sedanjih načinov gospodarjenja, ki se bistveno razlikujejo med državami članicami.
Z uporabo izhodiščnega leta ne bi bilo mogoče upoštevati teh dejavnikov in iz tega izvirajočih cikličnih vplivov ali medletnih variacij emisij in odvzemov.
Ustrezna pravila za obračunavanje bi morala namesto tega določiti uporabo referenčnih vrednosti, da se izključijo učinki naravnih lastnosti in lastnosti, značilnih za posamezno državo.
Pri referenčnih vrednostih za gospodarjenje z gozdovi bi bilo treba upoštevati vsa neravnovesja v starostni strukturi gozda, pri čemer naj ne bi po nepotrebnem omejevali intenzivnosti gospodarjenja z gozdovi v prihodnosti, s ciljem, da se ohranijo ali povečajo ponori ogljika na dolgi rok.
Glede na posebne zgodovinske okoliščine Hrvaške bi lahko pri njihovih referenčnih vrednostih za gospodarjenje z gozdovi upoštevali tudi zasedbo ozemlja in vojne ter povojne razmere, ki so imele vpliv na gospodarjenje z gozdovi v referenčnem obdobju.
Ustrezna pravila za obračunavanje upoštevajo načela trajnostnega gospodarjenja z gozdovi, kot so bila sprejeta na ministrski konferenci o varstvu gozdov v Evropi (v nadaljnjem besedilu: Forest Europe).
Komisija z izvedbenimi akti določi referenčni laboratorij Evropske unije za atipično kokošjo kugo.
Ti izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 25.
Naloge in dolžnosti referenčnega laboratorija Evropske unije za atipično kokošjo kugo so:
v posvetovanju s Komisijo usklajevati metode, ki se uporabljajo v državah članicah za diagnosticiranje atipične kokošje kuge, zlasti s:
tipizacijo, shranjevanjem in dobavljanjem sevov virusa atipične kokošje kuge za serološke teste in pripravo antiserumov;
dobavo standardnih serumov in drugih referenčnih reagentov nacionalnim referenčnim laboratorijem za standardizacijo testov in reagentov, ki se uporabljajo v državah članicah;
vzpostavitvijo in vzdrževanjem zbirke sevov in izolatov virusa atipične kokošje kuge;
organizacijo periodičnih primerjalnih testov diagnostičnih postopkov na ravni Unije;
zbiranjem in primerjavo podatkov in informacij o uporabljenih diagnostičnih metodah in rezultatih testov, opravljenih v Uniji;
karakterizacijo izolatov virusov atipične kokošje kuge z najsodobnejšimi razpoložljivimi metodami za boljše razumevanje epidemiologije atipične kokošje kuge;
sledenjem razvoju nadzora, epidemiologije in preprečevanja atipične kokošje kuge v svetu;
vzdrževanjem strokovnega znanja in izkušenj glede virusa atipične kokošje kuge in drugih zadevnih virusov, kar omogoča hitro diferencialno diagnozo;
pridobivanjem temeljitega znanja o pripravi in uporabi imunoloških zdravil v veterinarski medicini, ki se uporabljajo za izkoreninjenje in nadzor atipične kokošje kuge;
aktivno pomagati pri diagnostiki izbruhov atipične kokošje kuge v državah članicah s sprejemanjem izolatov virusa za potrditveno diagnozo, karakterizacijo in epidemiološke študije;
omogočiti usposabljanje ali nadaljnje izobraževanje strokovnjakov za laboratorijsko diagnostiko z namenom uskladitve tehnik po celotni Uniji.“;
člen 19 se spremeni:
odstavek 5 se nadomesti z naslednjim:
V obsegu, potrebnem za ustrezno izvedbo ukrepov iz tega člena, države članice Komisiji v Stalnem odboru za rastline, živali, hrano in krmo predložijo informacije o stanju bolezni in izvedenih ukrepih nadzora.“;
doda se naslednji odstavek:
Komisija lahko z izvedbenimi akti določi pravila o informacijah, ki jih morajo države članice predložiti Komisiji v skladu z odstavkom 5 tega člena.
člen 21 se nadomesti z naslednjim:
Z Uredbo (EU) št. 1295/2013 Evropskega parlamenta in Sveta je bil uveden program Ustvarjalna Evropa (2014–2020) za podporo evropskim kulturnim in ustvarjalnim sektorjem.
Mladinski orkester Evropske unije (EUYO) je poseben v tem, da gre za evropski orkester, ki presega kulturne meje, sestavljajo pa ga mladi glasbeniki, ki so bili izbrani na podlagi zahtevnih meril kakovosti po strogo določenem vsakoletnem postopku za avdicije v vsaki državi članici.
To je edini orkester v Uniji, ki sprejema kandidate iz vseh držav članic.
EUYO vse od svoje ustanovitve prispeva k spodbujanju medkulturnega dialoga ter vzajemnega spoštovanja in razumevanja.
EUYO je prevzel vlogo kulturnega ambasadorja Unije s predstavljanjem bogastva in raznolikosti evropskih kultur ter uveljavljajočih se talentov.
Prispeva tudi k poznavanju evropske glasbene dediščine, kroženju evropskih del ter mobilnosti mladih evropskih talentov prek nacionalnih in evropskih meja.
EUYO zagotavlja redno usposabljanje mladih glasbenikov prek programa umetniške rezidence ter jim ponuja priložnosti za nastopanje, s tem pa jim pomaga krepiti mednarodno kariero ter razvijati njihove spretnosti in znanja pod vodstvom priznanih dirigentov.
EUYO bi moral stalno diverzificirati svoje prihodke, tako da bi poleg sredstev Unije aktivno iskal finančno podporo iz drugih virov, s tem pa zagotavljal lastno trajnost in postopno zmanjšal svojo odvisnost od sredstev Unije.
V ta namen bi moral pri svojem upravljanju skrbeti za stroškovno učinkovitost.
EUYO bi si moral prizadevati za povečanje svoje prepoznavnosti, tudi v tradicionalnih in digitalnih medijih, ter za nastopanje na evropskih dogodkih in v več državah članicah.
V sodelovanju s svojimi nacionalnimi pridruženimi partnerji bi EUYO moral povečati ozaveščenost o vsakoletnih avdicijah, da bi se v orkestru vzpostavila bolj uravnotežena zastopanost glasbenikov iz vseh držav članic.
Dejavnosti EUYO bi morale biti v skladu s cilji programa Ustvarjalna Evropa, zlasti s ciljem podpirati razvoj občinstva, in s prednostnimi nalogami podprograma Kultura.
Zato bi se moral EUYO dejavno vključiti v razvoj občinstva s posebnim poudarkom na mladih.
EUYO je bil ustanovljen na podlagi resolucije Evropskega parlamenta z dne 8. marca 1976 in ima zato posebno mesto med orkestri v Evropi.
Prispevek EUYO je bil priznan s strani držav članic in institucij Unije, vključno z več zaporednimi predsedniki Komisije in Evropskega parlamenta.
Zaradi njegovega posebnega statusa, strateških ciljev in dejavnosti, ki presegajo zgolj interes in korist ene ali več držav članic ter jasno dokazujejo evropsko dodano vrednost, EUYO ustreza opredelitvi kot organ, določen s temeljnim aktom v smislu točke (d) člena 190(1) Delegirane uredbe Komisije (EU) št. 1268/2012, kar mu omogoča zbiranje nepovratnih sredstev brez razpisa za zbiranje predlogov.
EUYO bi bilo treba izjemoma odobriti finančna sredstva do konca sedanjega programa Ustvarjalna Evropa, tj. do 31. decembra 2020.
EUYO bi zato bilo treba izjemoma vključiti med ukrepe, za katere je zagotovljena podpora tako iz podprograma Kultura kot iz medsektorskega sklopa programa Ustvarjalna Evropa.
Za zagotovitev svojega nemotenega delovanja bi EUYO moral imeti možnost pridobiti podporo, takoj ko bo mogoče, zlasti za stroške, nastale v letu 2018 pred začetkom veljavnosti te uredbe.
Ta uredba bi se morala zato uporabljati retroaktivno od 1. januarja 2018.
Ravnanje z odpadki v Uniji bi bilo treba izboljšati, in sicer zaradi varstva, ohranjanja in izboljševanja kakovosti okolja, varovanja zdravja ljudi, zagotavljanja skrbnega, učinkovitega in preudarnega izkoriščanja naravnih virov ter spodbujanja načel krožnega gospodarstva.
Za zmanjšanje regulativnih bremen za male ustanove oziroma obrate ali podjetja bi bilo treba poenostaviti zahteve za izdajo dovoljenj in registracijo, kar zadeva male ustanove oziroma obrate ali podjetja.
Poročila o izvajanju, ki jih države članice pripravijo vsaka tri leta, se niso izkazala za učinkovito orodje za preverjanje skladnosti ali zagotavljanje dobrega izvajanja, ustvarjajo pa nepotrebno upravno breme.
Zato je ustrezno razveljaviti določbe, ki državam članicam nalagajo, da pripravijo ta poročila.
Namesto tega bi moralo spremljanje skladnosti temeljiti izključno na podatkih, ki jih države članice vsako leto sporočijo Komisiji.
Podatki, ki jih sporočijo države članice, so bistveni za to, da Komisija oceni skladnost držav članic s pravom Unije o odpadkih.
Kakovost, zanesljivost in primerljivost podatkov bi bilo treba izboljšati z uvedbo enotne vstopne točke za vse podatke o odpadkih, črtanjem zastarelih zahtev za poročanje, primerjalno analizo nacionalnih metodologij za poročanje in uvedbo poročil o preverjanju kakovosti podatkov.
Zanesljivo sporočanje podatkov v zvezi z ravnanjem z odpadki je ključno za učinkovito izvajanje in zagotavljanje primerljivosti podatkov med državami članicami.
Zato bi morale države članice pri poročanju o doseganju ciljev iz direktiv 2000/53/ES, 2006/66/ES in 2012/19/EU Evropskega parlamenta in Sveta uporabiti najnovejša pravila, ki jih razvije Komisija, in metodologije, ki jih razvijejo nacionalni pristojni organi, ki so odgovorni za izvajanje teh direktiv.
Hierarhija ravnanja z odpadki iz Direktive 2008/98/ES Evropskega parlamenta in Sveta se uporablja kot prednostni vrstni red v zakonodaji Unije o preprečevanju odpadkov in ravnanju z njimi.
Države članice bi morale pri doseganju ciljev te direktive sprejeti potrebne ukrepe za upoštevanje prednostnega vrstnega reda hierarhije ravnanja z odpadki in zagotoviti njegovo praktično izvajanje.
V okviru zaveze Unije o prehodu na krožno gospodarstvo bi bilo treba pregledati direktive 2000/53/ES, 2006/66/ES in 2012/19/EU in jih po potrebi spremeniti, pri tem pa upoštevati njihovo izvajanje in med drugim tudi to, ali bi bilo izvedljivo določiti cilje za posamezne materiale iz ustreznih tokov odpadkov.
Pri pregledu Direktive 2000/53/ES bi bilo treba pozornost nameniti tudi problemu izrabljenih vozil, o katerih ni podatkov, vključno s pošiljanjem rabljenih vozil, za katera se sumi, da so izrabljena vozila, pa tudi uporabi Smernic informatorjev št. 9 o pošiljkah odpadnih vozil.
Pri pregledu Direktive 2006/66/ES bi bilo treba upoštevati tudi tehnični razvoj novih vrst baterij, v katerih ni nevarnih snovi.
Na Komisijo bi bilo treba prenesti pooblastilo, da v skladu s členom 290 Pogodbe o delovanju Evropske unije sprejme akte za spremembo in dopolnitev Direktive 2000/53/ES in za spremembo Direktive 2012/19/EU, in sicer v zvezi s točko (b) člena 4(2) in členi 5(5), 6(6) in 8(2) Direktive 2000/53/ES, kakor so bili spremenjeni s to direktivo, ter členom 19 Direktive 2012/19/EU, kakor je bil spremenjen s to direktivo.
Zlasti je pomembno, da se Komisija pri svojem pripravljalnem delu ustrezno posvetuje, vključno na ravni strokovnjakov, in da se ta posvetovanja izvedejo v skladu z načeli, določenimi v Medinstitucionalnem sporazumu z dne 13. aprila 2016 o boljši pripravi zakonodaje.
Za zagotovitev enakopravnega sodelovanja pri pripravi delegiranih aktov Evropski parlament in Svet zlasti prejmeta vse dokumente sočasno s strokovnjaki iz držav članic, njuni strokovnjaki pa se sistematično lahko udeležujejo sestankov strokovnih skupin Komisije, ki zadevajo pripravo delegiranih aktov.
Na Komisijo bi bilo treba prenesti izvedbena pooblastila za zagotovitev enotnih pogojev za izvajanje Direktive 2000/53/ES v zvezi s členoma 7(2) in 9(1d) navedene direktive, kakor sta bila spremenjena s to direktivo, za izvajanje Direktive 2012/19/EU v zvezi s členom 16(9), kakor je bil spremenjen s to direktivo.
Ta pooblastila bi bilo treba izvajati v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta.
Ker ciljev te direktive, namreč izboljšati ravnanje z odpadki v Uniji ter tako prispevati k varstvu, ohranjanju in izboljšanju kakovosti okolja ter skrbni in preudarni uporabi naravnih virov, države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se zaradi obsega ali učinkov ukrepov lažje dosežejo na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji.
Direktive 2000/53/ES, 2006/66/ES in 2012/19/EU bi bilo zato treba ustrezno spremeniti.
V skladu s Skupno politično izjavo z dne 28. septembra 2011 držav članic in Komisije o obrazložitvenih dokumentih se države članice zavezujejo, da bodo v upravičenih primerih obvestilu o ukrepih za prenos priložile enega ali več dokumentov, v katerih se pojasni razmerje med sestavnimi elementi direktive in ustreznimi deli nacionalnih instrumentov za prenos.
Osnovni podatki bi morali biti pridobljeni iz ustreznih podatkovnih zbirk Komisije.
Metodologija za delež uporabe vsake posamezne tarifne kvote je bila določena in dogovorjena med Unijo in Združenim kraljestvom, v skladu z zahtevami iz člena XXVIII sporazuma GATT 1994, zato bi bilo treba to metodologijo v celoti ohraniti, da se zagotovi njena dosledna uporaba.
Kadar za določeno tarifno kvoto v reprezentativnem obdobju trgovina ni ugotovljena, bi se morala za določitev deleža uporabe za Združeno kraljestvo uporabiti dva alternativna pristopa.
Kadar obstaja druga tarifna kvota z enako opredelitvijo proizvoda, bi se moral delež uporabe navedene enake tarifne kvote uporabiti za tarifno kvoto brez ugotovljene trgovine v reprezentativnem obdobju.
Kadar tarifna kvota z enako opredelitvijo proizvoda ne obstaja, bi se morala formula za izračun deleža uporabe uporabiti za uvoz v Unijo v ustreznih tarifnih postavkah izven tarifne kvote.
V zvezi z zadevnimi tarifnimi kvotami za kmetijske proizvode so členi 184 do 188 Uredbe (EU) št. 1308/2013 Evropskega parlamenta in Sveta potrebna pravna podlaga za upravljanje tarifnih kvot po porazdelitvi na podlagi te uredbe.
Topogledno so zadevne količine tarifnih kvot določene v delu A Priloge k tej uredbi.
To upravljanje bi bilo zato treba izvajati ob ustreznem upoštevanju ciljev skupne kmetijske politike, kot so določeni v PDEU, in večfunkcionalnosti kmetijskih dejavnosti.
Za tarifne kvote, ki zajemajo večino ribiških proizvodov, industrijskih proizvodov in nekaterih predelanih kmetijskih proizvodov, se upravljanje tarifnih kvot izvaja v skladu z Uredbo (ES) št. 32/2000.
Zadevne količine tarifnih kvot so določene v Prilogi I k navedeni uredbi in navedena priloga bi se torej morala nadomestiti s količinami iz dela B Priloge k tej uredbi.
Štiri tarifne kvote na področju ribištva se ne upravljajo v skladu z Uredbo (ES) št. 32/2000, temveč v skladu z Uredbo Komisije (ES) št. 847/2006, ki izvaja Sklep Sveta 2006/324/ES.
Na Komisijo bi bilo treba prenesti izvedbena pooblastila za prilagoditev določb Uredbe (EU) št. 847/2006 glede teh štirih tarifnih kvot na področju ribištva v skladu s porazdelitvijo količin, določeno v tej uredbi.
Za upoštevanje dejstva, da so pogajanja z zadevnimi članicami STO potekala vzporedno z rednim zakonodajnim postopkom za sprejetje te uredbe, bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastilo, da v skladu s členom 290 PDEU sprejme akte za spremembo dela A in C Priloge k tej uredbi glede količin porazdeljenih tarifnih kvot, ki so tam navedene, da se upošteva morebitni sklenjeni sporazumi ali ustrezne informacije, ki bi jih lahko prejela v okviru teh pogajanj, iz katerih bi bilo razvidno, da je zaradi posebnih dejavnikov, ki predhodno niso bili znani, potrebna prilagoditev porazdelitve tarifnih kvot med Unijo in Združenim kraljestvom, obenem pa zagotovi skladnost s skupno metodologijo, dogovorjeno z Združenim kraljestvom.
Pooblastilo za sprejemanje aktov bi bilo treba prenesti na Komisijo tudi, kadar postanejo take umestne informacije na voljo iz drugih virov, ki so zainteresirani za določeno tarifno kvoto.
Poleg tega bi bilo treba spremeniti Uredbo (ES) št. 32/2000, da se na Komisijo prenese pooblastilo, da v skladu s členom 290 PDEU sprejme akte za spremembo Priloge I k navedeni uredbi.
V skladu z načelom sorazmernosti in ob upoštevanju izstopa Združenega kraljestva iz Unije je potrebno in primerno, da se določijo pravila o porazdelitvi tarifnih kvot, vključenih na seznam Unije v okviru STO.
V skladu s členom 5(4) PEU ta uredba ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje zasledovanih ciljev.
V skladu s členom 4(3) Uredbe Sveta (EGS, Euratom) št. 1182/71 se akti, katerih prenehanje uporabe je opredeljeno z določenim datumom, prenehajo uporabljati z iztekom zadnje ure dneva, ki ustreza temu datumu.
Ta uredba bi se zato morala uporabljati od dneva, ki sledi dnevu, na katerega Uredba (ES) št. 32/2000 za Združeno kraljestvo preneha veljati, saj morata od tega dne tako Unija kot tudi Združeno kraljestvo vedeti, kakšne obveznosti imata v okviru STO.
Določbe te uredbe, ki določajo prenos pooblastil in podelitev izvedbenih pooblastil, pa bi se morale uporabljati od dneva začetka veljavnosti te uredbe.
Ob upoštevanju postopkovnih zahtev rednega zakonodajnega postopka in potrebe po naknadnem sprejetju izvedbenih aktov za uporabo te uredbe na eni strani, na drugi strani pa potrebo, da so tarifne kvote porazdeljene in pripravljene na uporabo v trenutku, ko Združeno kraljestvo ne bo več zajeto v seznamu koncesij in obveznosti Unije, kar bi lahko bilo že 30. marca 2019, je bistvenega pomena, da ta uredba začne veljati čim prej –
Uredba Sveta (ES) št. 91/2003 je bila večkrat bistveno spremenjena.
Glede na nove spremembe bi bilo treba zaradi jasnosti navedeno uredbo prenoviti.
Železnice so pomemben del prometnega omrežja v Uniji.
Komisija potrebuje statistične podatke o prevozu blaga in potnikov po železnici za spremljanje in razvoj skupne prometne politike ter tistih delov regionalne politike in politike vseevropskega omrežja, ki zadevajo promet.
Statistični podatki o varnosti v železniškem prometu so tudi potrebni, ker Komisiji omogočajo pripravo in spremljanje dejavnosti Unije na področju prometne varnosti.
Agencija Evropske unije za železnice zbira podatke o nesrečah v skladu s Prilogo I k Direktivi 2004/49/ES Evropskega parlamenta in Sveta glede skupnih varnostnih kazalnikov in skupnih metod za izračun stroškov nesreč.
Statistični podatki o železniškem prevozu na ravni Unije so prav tako potrebni za izpolnjevanje nalog spremljanja, predvidenih v členu 15 Direktive 2012/34/EU Evropskega parlamenta in Sveta.
Statistične podatke na ravni Unije o vseh načinih prevoza bi bilo treba zbrati v skladu s skupnimi koncepti in standardi, s ciljem doseči najboljšo možno primerljivost med različnimi načini prevoza.
Pomembno je preprečiti podvajanje dela in optimizirati uporabo obstoječih informacij, ki se lahko uporabijo za statistične namene.
Zato in da bi državljanom Unije in drugim deležnikom zagotovili lahko dostopne in uporabne informacije o varnosti železniškega prevoza in interoperabilnosti železniškega sistema, vključno z železniško infrastrukturo, bi bilo treba med službami Komisije in ustreznimi subjekti, tudi na mednarodni ravni, skleniti ustrezne sporazume o sodelovanju pri statističnih dejavnostih.
Pri pripravi evropske statistike bi bilo treba vzpostaviti ravnotežje med potrebami uporabnikov in obremenitvijo dajalcev podatkov.
Komisija v poročilu Evropskemu parlamentu in Svetu o svojih izkušnjah, pridobljenih pri uporabi Uredbe (ES) št. 91/2003, navaja, da bo dolgoročni razvoj verjetno povzročil opustitev ali poenostavitev podatkov, že zbranih v okviru navedene uredbe, in da je namen skrajšati obdobje posredovanja podatkov za letne podatke o potnikih v železniškem prometu.
Komisija bi morala še naprej redno pripravljati poročila o izvajanju te uredbe.
Soobstoj prevoznikov v železniškem prometu v javni in zasebni lasti, ki delujejo na trgu komercialnega železniškega prevoza, zahteva izrecno določitev statističnih podatkov, ki jih bodo pošiljali vsi prevozniki v železniškem prometu in razširjal Eurostat.
Ker cilja te uredbe, in sicer oblikovanja skupnih statističnih standardov, ki omogočajo pripravo harmoniziranih podatkov in ki jih je treba izvajati v vsaki državi članici pod nadzorom organov in institucij, pristojnih za pripravo uradnih statistik, države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se zaradi obsega in učinkov lažje doseže na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji.
Uredba (ES) št. 223/2009 Evropskega parlamenta in Sveta o evropski statistiki predstavlja referenčni okvir za določbe te uredbe.
Da bi se upošteval nov razvoj v državah članicah, hkrati pa bi se ohranila harmonizirano zbiranje podatkov o železniškem prometu v Uniji in visoka kakovost podatkov, ki jih posredujejo države članice, bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastilo, da v skladu s členom 290 Pogodbe o delovanju Evropske unije sprejme akte v zvezi s spremembami te Uredbe, potrebnimi zaradi prilagoditve tehničnih opredelitev in dodajanja novih tehničnih opredelitev.
Komisija bi morala zagotoviti, da se s temi delegiranimi akti državam članicam ali dajalcem podatkov ne naloži znatnega dodatnega bremena.
Za zagotovitev enotnih pogojev izvajanja te Uredbe bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila glede določitve informacij, ki jih je treba predložiti za poročila o kakovosti in primerljivosti rezultatov, ter glede pogojev, v skladu s katerimi Komisija (Eurostat) razširja rezultate.
Opravljeno je bilo posvetovanje z Odborom za evropski statistični sistem –
Seznam snovi iz točke 1(b) člena 1
P-metiltioamfetamin ali 4-metiltioamfetamin, kot je naveden v Sklepu Sveta 1999/615/PNZ [1].
Parametoksi-metilamfetamin ali N-metil-1-(4-metoksi-fenil)-2-aminopropan, kot je naveden v Sklepu Sveta 2002/188/PNZ [2].
2,5-dimetoksi-4-jodofenetilamin, 2,5-dimetoksi-4-etiltiofenetilamin, 2,5-dimetoksi-4-(n)-propiltiofenetilamin in 2,4,5-trimetoksiamfetamin, kot so navedeni v Sklepu Sveta 2003/847/PNZ [3].
enzilpiperazin ali 1-benzil-1,4-diazacikloheksan ali N-benzilpiperazin ali benzilpiperazin, kot je naveden v Sklepu Sveta 2008/206/PNZ [4].
etilmetkatinon, kot je naveden v Sklepu Sveta 2010/759/EU [5].
etil-5-(4-metilfenil)-4,5-dihidrooksazol-2-amin (4,4′-DMAR) in 1-cikloheksil-4-(1,2-difeniletil)piperazin (MT-45), kot sta navedena v Izvedbenem sklepu Sveta (EU) 2015/1873 [6].
etilamfetamin, kot je naveden v Izvedbenem sklepu Sveta (EU) 2015/1874 [7].
odo-2,5-dimetoksi-N-(2-metoksibenzil)fenetilamin (25I-NBOMe), 3,4-dikloro-N-[[1-(dimetilamino)cikloheksil]metil]benzamid (AH-7921), 3,4-metilendioksipirovaleron (MDPV) in 2-(3-metoksifenil)-2-(etilamino)cikloheksanon (metoksetamin), kot so navedeni v Izvedbenem sklepu Sveta (EU) 2015/1875 [8].
5-(2-aminopropil)indol, kot je naveden v Izvedbenem sklepu Sveta (EU) 2015/1876 [9].
enil-2-(pirolidin-1-il)pentan-1-on (α-pirolidinovalerofenon, α-PVP), kot je naveden v Izvedbenem sklepu Sveta (EU) 2016/1070 [10].
Metil 2-[[1-(cikloheksilmetil)-1H-indol-3-karbonil]amino]-3,3-dimetilbutanoat (MDMB-CHMICA), kot je naveden v Izvedbenem sklepu Sveta (EU) 2017/369 [11].
N-(1-fenetilpiperidin-4-il)-N-fenilakrilamid (akriloilfentanil), kot je naveden v Izvedbenem sklepu Sveta (EU) 2017/1774 [12].
Sklep Sveta 1999/615/PNZ z dne 13. septembra 1999 o opredelitvi 4-MTA kot nove sintetične droge, za katero veljajo nadzorni ukrepi in kazenske sankcije (UL L 244, 16.9.1999, str. 1).
Sklep Sveta 2002/188/PNZ z dne 28. februarja 2002 o ukrepih za nadzor in kazenskih sankcijah za novo sintetično drogo PMMA (UL L 63, 6.3.2002, str. 14).
Sklep Sveta 2003/847/PNZ z dne 27. novembra 2003 o ukrepih nadzora in kazenskih sankcijah glede novih sintetičnih drog 2C-I, 2C-T-2, 2C-T-7 in TMA-2 (UL L 321, 6.12.2003, str. 64).
Sklep Sveta 2008/206/PNZ z dne 3. marca 2008 o nadzornih ukrepih in kazenskih določbah za novo psihoaktivno snov 1-benzilpiperazin (BZP) (UL L 63, 7.3.2008, str. 45).
Sklep Sveta 2010/759/EU z dne 2. decembra 2010 o uvedbi nadzornih ukrepov za 4-metilmetkatinon (mefedron) (UL L 322, 8.12.2010, str. 44).
Izvedbeni sklep Sveta (EU) 2015/1873 z dne 8. oktobra 2015 o uvedbi nadzornih ukrepov za 4-metil-5-(4-metilfenil)-4,5-dihidrooksazol-2-amin (4,4′-DMAR) in 1-cikloheksil-4-(1,2-difeniletil)piperazin (MT-45) (UL L 275, 20.10.2015, str. 32).
Izvedbeni sklep Sveta (EU) 2015/1874 z dne 8. oktobra 2015 o uvedbi nadzornih ukrepov za 4-metilamfetamin (UL L 275, 20.10.2015, str. 35).
Izvedbeni sklep Sveta (EU) 2015/1875 z dne 8. oktobra 2015 o uvedbi nadzornih ukrepov za 4-jodo-2,5-dimetoksi-N-(2-metoksibenzil)fenetilamin (25I-NBOMe), 3,4-dikloro-N-[[1-(dimetilamino)cikloheksil]metil]benzamid (AH-7921), 3,4-metilendioksipirovaleron (MDPV) in 2-(3-metoksifenil)-2-(etilamino)cikloheksanon (metoksetamin) (UL L 275, 20.10.2015, str. 38).
Izvedbeni sklep Sveta (EU) 2016/1070 z dne 27. junija 2016 o uvedbi nadzornih ukrepov za 1-fenil-2-(pirolidin-1-il)pentan-1-on (α-pirolidinovalerofenon, α-PVP) (UL L 178, 2.7.2016, str. 18).
Izvedbeni sklep Sveta (EU) 2017/369 z dne 27. februarja 2017 o uvedbi nadzornih ukrepov za metil 2-[[1-(cikloheksilmetil)-1H-indol-3-karbonil]amino]-3,3-dimetilbutanoat (MDMB-CHMICA) (UL L 56, 3.3.2017, str. 210).
Izvedbeni sklep Sveta (EU) 2017/1774 z dne 25. septembra 2017 o uvedbi nadzornih ukrepov za N-(1-fenetilpiperidin-4-il)-N-fenilakrilamid (akriloilfentanil) (UL L 251, 29.9.2017, str. 21).
Direktivi Sveta 86/278/EGS in 87/217/EGS temeljita na členih 100 in 235 Pogodbe o ustanovitvi Evropske gospodarske skupnosti oziroma sedanjih členih 115 in 352 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU).
Spremembe navedenih direktiv v tem sklepu so povezane z okoljsko politiko Unije ter so neposredna posledica razveljavitve Direktive Sveta 91/692/EGS na podlagi člena 192(1) PDEU.
Zato je ustrezno, da je podlaga za te spremembe člen 192(1) PDEU.
Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 94/63/ES temelji na členu 100a Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti oziroma sedanjem členu 114 PDEU.
Direktiva 91/692/EGS je bila sprejeta, da bi se na panožni osnovi racionalizirale in izboljšale določbe o prenosu informacij in objavi poročil v zvezi z nekaterimi direktivami o varstvu okolja.
Za dosego navedenega cilja je bilo z Direktivo 91/692/EGS spremenjenih več direktiv, in sicer so bile uvedene enotne zahteve za poročanje.
Izvajanje zahtev za poročanje, uvedenih z Direktivo 91/692/EGS, je postalo obremenjujoče in neučinkovito.
Poleg tega so bili številni akti Unije, ki so bili spremenjeni z Direktivo 91/692/EGS, nadomeščeni in ne vsebujejo več zahtev za poročanje, kot so bile uvedene z navedeno direktivo.
Na primer, z Direktivo Evropskega parlamenta in Sveta 2000/60/ES je bilo razveljavljenih sedem aktov Unije na področju vodne politike, navedena direktiva pa ni vključevala sistema poročanja, uvedenega z Direktivo 91/692/EGS.
Poleg tega Direktiva 2010/75/EU Evropskega parlamenta in Sveta ne vsebuje sklica na Direktivo 91/692/EGS in namesto tega določa poseben sistem poročanja.
Direktiva 91/692/EGS ne določa uporabe elektronskih orodij.
Zaradi uspešnega razvoja orodja ReportNet Evropske agencije za okolje in področnih pobud za racionalizacijo poročanja, kot je evropski informacijski sistem za vode, sta postali potreba po horizontalnem instrumentu poročanja in njegova učinkovitost vse bolj vprašljivi.
S sprejetjem Direktive 2007/2/ES Evropskega parlamenta in Sveta ter povezanim razvojem skupnega okoljskega informacijskega sistema je bil uveden sodobnejši in učinkovitejši horizontalni pristop k upravljanju informacij in poročanju v zvezi z okoljsko politiko Unije.
Zato bi bilo treba Direktivo 91/692/EGS razveljaviti.
Večina direktiv, spremenjenih z Direktivo 91/692/EGS, ni več veljavnih.
Veljavni sta še direktivi 86/278/EGS in 87/217/EGS.
V skladu z Direktivo 86/278/EGS morajo države članice predložiti poročilo o izvajanju navedene direktive na podlagi vprašalnika ali predloge, ki ju pripravi Komisija v skladu s postopkom iz Direktive 91/692/EGS.
Da zaradi razveljavitve Direktive 91/692/EGS ne bi nastala pravna praznina, je treba sklic nanjo nadomestiti s sklicem na postopek iz Direktive 86/278/EGS.
Poročanje držav članic na podlagi Direktive 87/217/EGS ni več potrebno po sprejetju Uredbe (ES) št. 1907/2006 Evropskega Parlamenta in Sveta, s katero je določeno postopno odpravljanje proizvodnje in uporabe surovega azbesta in izdelkov, ki vsebujejo azbest, v Uniji.
Zato je ustrezno črtati te zahteve za poročanje iz navedene direktive.
Po začetku veljavnosti Direktive 91/692/EGS so naslednje uredbe in direktive vključevale sklic na navedeno direktivo: Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 94/62/ES, Direktiva 94/63/ES, Direktiva Sveta 1999/31/ES, Direktiva 2000/53/ES Evropskega parlamenta in Sveta, Direktiva 2003/87/ES Evropskega parlamenta in Sveta, Direktiva 2008/98/ES Evropskega parlamenta in Sveta, Direktiva 2009/31/ES Evropskega parlamenta in Sveta ter Uredba (EU) št. 1257/2013 Evropskega parlamenta in Sveta.
Komisija je v okviru akcijskega načrta EU za krožno gospodarstvo predlagala spremembo direktiv 94/62/ES, 1999/31/ES, 2000/53/ES in 2008/98/ES, da se nadomesti sklic na Direktivo 91/692/EGS.
Za zagotovitev, da so nekatere določbe iz prilog k Direktivi 86/278/EGS posodobljene, bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastilo za sprejemanje aktov v skladu s členom 290 PDEU v zvezi s prilagoditvijo navedenih določb tehničnemu in znanstvenemu napredku.
S prilagoditvijo prilog k Direktivi 2009/31/ES ne bi smeli zmanjšati ravni varnosti ali oslabiti načel za spremljanje, določenih z merili, ki jih vsebujejo navedene priloge.
V skladu s členom 9 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) mora Unija pri opredeljevanju in izvajanju svojih politik in dejavnosti upoštevati zahteve, ki so povezane s spodbujanjem visoke stopnje zaposlenosti, zagotavljanjem ustrezne socialne zaščite, bojem proti socialni izključenosti in visoko stopnjo izobraževanja in usposabljanja ter varovanjem človekovega zdravja.
Poleg tega in kot je določeno v členu 11 PDEU, morajo biti zahteve varstva okolja vključene v opredelitve in izvajanje politik in dejavnosti Unije, zlasti zaradi spodbujanja trajnostnega razvoja.
Člena 120 in 121 PDEU določata, da države članice vodijo svoje ekonomske politike tako, da bi prispevale k doseganju ciljev Unije, in v okviru širših smernic, ki jih oblikuje Svet.
Zato je usklajevanje ekonomskih politik držav članic zadeva skupnega pomena.
V več državah članicah so potekali in še vedno potekajo procesi prilagajanja za odpravo makroekonomskih neravnotežij, nakopičenih v preteklosti, številne države članice pa se soočajo z izzivom nizke potencialne rasti.
Unija je izvajanje strukturnih reform opredelila kot eno od svojih političnih prioritet za usmeritev okrevanja na trajnostno pot, sprostitev potenciala za rast za okrepitev zmogljivosti za prilagoditev ter podporo procesu konvergence.
Reforme so po svoji naravi zapleteni procesi, ki zahtevajo celovito verigo visokospecializiranega znanja in spretnosti ter dolgoročno vizijo.
Obravnavanje strukturnih reform na različnih področjih javnih politik pomeni izziv, saj je pogosto potreben čas, da se pokaže njihov vpliv.
Zato sta pravočasno in učinkovito oblikovanje in izvajanje bistvenega pomena tako za gospodarstva, ki jih je prizadela kriza, kot za strukturno šibka gospodarstva.
V okviru tega je bila podpora Unije v obliki tehnične pomoči pomembna pri podpiranju ekonomskega prilagajanja Grčije in Cipra v zadnjih nekaj letih.
Za uspešno izvajanje strukturnih reform je zelo pomembno, da se odgovornost zanje prevzame na terenu.
Države članice lahko izkoristijo podporo pri obravnavanju izzivov v zasnovi in izvajanju strukturnih reform, ki podpirajo rast, v skladu z gospodarskimi in socialnimi cilji Unije.
Ti izzivi bi lahko bili odvisni od različnih dejavnikov, kot so omejena upravna in institucionalna zmogljivost ter tudi neustrezna uporaba in izvajanje prava Unije.
Unija ima precejšnje izkušnje z zagotavljanjem specifične podpore nacionalnim upravam in drugim organom držav članic na področju krepitve zmogljivosti in podobnih ukrepov v določenih sektorjih (npr. obdavčitev, carina ter pomoč za mala in srednja podjetja) in pri izvajanju kohezijske politike.
Izkušnje, ki si jih je pridobila Unija pri zagotavljanju pomoči nacionalnim organom pri izvajanju reform, bi bilo treba uporabiti za povečanje zmogljivosti Unije za zagotavljanje podpore državam članicam.
Za zagotavljanje podpore državam članicam, ki izvajajo reforme za spodbujanje rasti in zaprosijo za pomoč Unije na tem področju, je potrebno celovito in integrirano ukrepanje.
Posebno poročilo Evropskega računskega sodišča (19/2015) z naslovom „Za izboljšanje zagotavljanja tehnične pomoči Grčiji bo treba posvetiti več pozornosti rezultatom“ vsebuje koristna priporočila za zagotavljanje tehnične pomoči Komisije državam članicam.
Ta priporočila je treba upoštevati pri izvajanju podpore v okviru te uredbe.
Glede na to je treba uvesti program za podporo strukturnim reformam (v nadaljnjem besedilu: program), katerega cilj bo krepitev zmogljivosti držav članic za pripravo in izvajanje upravnih in strukturnih reform, ki spodbujajo rast, vključno s pomočjo za uspešno in učinkovito uporabo skladov Unije.
Namen programa je prispevati k doseganju skupnih ciljev za podporo gospodarskemu okrevanju, koheziji in ustvarjanju delovnih mest, povečanju konkurenčnosti in produktivnosti Evrope in spodbujanju naložb v realno gospodarstvo.
To bi tudi prispevalo k boljšemu odzivu na gospodarske in socialne izzive pri doseganju visoke ravni socialnega varstva kakor tudi visokokakovostnih zdravstvenih in izobraževalnih storitev in v boju proti revščini in socialni izključenosti.
Komisija bi morala podporo v okviru programa zagotoviti na prošnjo države članice, in sicer na področjih, povezanih s kohezijo, konkurenčnostjo, produktivnostjo, inovacijami, pametno, trajnostno in vključujočo rastjo, delovnimi mesti in naložbami, kot so proračun in obdavčitev, javne storitve, institucionalne in upravne reforme, pravosodje, boj proti goljufijam, korupciji, pranju denarja in davčnim utajam, poslovno okolje, razvoj zasebnega sektorja, konkurenca, javna naročila, javna udeležba v podjetjih, postopki privatizacije, dostop do financiranja, politike za finančni sektor, trgovina, trajnostni razvoj, izobraževanje in usposabljanje, politike trga dela, javno zdravje, azilna in migracijska politika, kmetijstvo, razvoj podeželja ter ribištvo.
Države članice bi morale imeti možnost, da Komisijo zaprosijo za podporo iz programa v zvezi z izvajanjem reform v okviru procesa ekonomskega upravljanja, zlasti priporočil za posamezne države v okviru evropskega semestra, ukrepi v zvezi z izvajanjem prava Unije ter v zvezi z izvajanjem programov za ekonomsko prilagoditev.
Prav tako bi morale imeti možnost, da zaprosijo za podporo v zvezi z reformami, ki jih izvajajo na lastno pobudo, da bi dosegle kohezijo, naložbe, trajnostno rast, ustvarjanje novih delovnih mest in konkurenčnost.
Komisija bi lahko pripravila smernice v zvezi z glavnimi elementi zahtevka za podporo.
Komisija bi morala na podlagi dialoga z državo članico, tudi v okviru evropskega semestra, in ob upoštevanju načel preglednosti, enakega obravnavanja in dobrega finančnega poslovodenja preučiti zahtevek in določiti podporo, ki naj se zagotovi, na podlagi nujnosti, širine in globine ugotovljenih problemov, potreb po podpori na zadevnih področjih politike, analize socialno-ekonomskih kazalnikov in splošne upravne zmogljivosti države članice.
Komisija bi se morala na podlagi te analize in ob upoštevanju obstoječih ukrepov in dejavnosti, financiranih iz skladov ali programov Unije, z zadevno državo članico v okviru načrta za sodelovanje in podporo dogovoriti o prednostnih področjih za podporo, ciljih, okvirnem časovnem razporedu, obsegu podpornih ukrepov, ki naj se zagotovijo, ter o oceni skupnega finančnega prispevka za tako podporo.
Tudi zaradi preglednosti bi morala Komisija, pod pogoji iz te uredbe, Evropskemu parlamentu in Svetu zagotoviti načrte za sodelovanje in podporo.
Tako notranje upravljani kvalificirani skladi tveganega kapitala kot zunanji upravitelji kvalificiranega sklada tveganega kapitala imajo začetni kapital v višini 50000 EUR.“;
Lastna sredstva vselej znašajo vsaj osmino stalnih splošnih stroškov, ki jih je imel upravitelj v predhodnem letu.
Pristojni organi matične države članice lahko to zahtevo prilagodijo v primeru bistvene spremembe v poslovanju upravitelja glede na predhodno leto.
Če upravitelj kvalificiranega sklada tveganega kapitala ni zaključil poslovnega leta, znaša zahteva osmino stalnih splošnih stroškov, pričakovanih v njegovem poslovnem načrtu, razen če pristojni organ matične države članice zahteva uskladitev tega načrta.
Če vrednost kvalificiranega sklada tveganega kapitala, ki ga upravlja upravitelj, presega 250000000 EUR, zagotovi upravitelj dodatni znesek lastnih sredstev.
Ta dodatni znesek je enak 0,02 % zneska, za katerega skupna vrednost kvalificiranega sklada tveganega kapitala presega 250000000 EUR.
Pristojni organ matične države članice lahko dovoli, da upravitelj kvalificiranega sklada tveganega kapitala ne zagotovi do 50 % dodatnega zneska lastnih sredstev iz odstavka 4, če navedeni upravitelj pridobi jamstvo za enak znesek pri kreditni instituciji ali zavarovalnici, ki ima registrirani sedež v državi članici ali tretji državi, če zanjo veljajo pravila varnega in skrbnega poslovanja, ki so po mnenju pristojnega organa matične države članice enakovredna pravilom iz prava Unije.
Lastna sredstva se vlagajo v likvidna sredstva ali sredstva, ki jih je mogoče kratkoročno takoj pretvoriti v gotovino, in ne vključujejo špekulativnih pozicij.“;
v členu 12 se doda naslednji odstavek:
Pristojni organ matične države članice vse informacije, pridobljene na podlagi tega člena, pravočasno da na voljo pristojnemu organu za vsak zadevni posamezni kvalificirani sklad tveganega kapitala in pristojnemu organu vsake zadevne države članice gostiteljice ter ESMA, in sicer v skladu s postopkom iz člena 22.“;
v členu 13(1) se točka (b) nadomesti z naslednjim:
znesku lastnih sredstev, ki je na voljo temu upravitelju za ohranjanje ustreznih človeških in tehničnih virov, potrebnih za pravilno upravljanje kvalificiranih skladov tveganega kapitala;“;
v odstavku 1 se črta točka (e);
Pristojni organ matične države članice najpozneje dva meseca po predložitvi vseh informacij iz odstavka 1 obvesti upravitelja iz navedenega odstavka o tem, ali je bil registriran kot upravitelj kvalificiranega sklada tveganega kapitala.
Registracija v skladu s tem členom predstavlja registracijo za namene člena 3(3) Direktive 2011/61/EU v zvezi z upravljanjem kvalificiranih skladov tveganega kapitala.
Upravitelj kvalificiranih skladov tveganega kapitala iz tega člena uradno obvesti pristojni organ matične države članice o vsaki bistveni spremembi pogojev za svojo začetno registracijo v skladu s tem členom, preden se te spremembe izvedejo.
Če se pristojni organ matične države članice odloči naložiti omejitve ali zavrniti spremembe iz prvega pododstavka, o tem obvesti upravitelja kvalificiranega sklada tveganega kapitala v roku enega meseca po prejemu uradnega obvestila o teh spremembah.
Pristojni organ lahko navedeno obdobje podaljša za največ en mesec, če meni, da je to potrebno zaradi posebnih okoliščin primera, ter po tem, ko uradno obvesti upravitelja kvalificiranega sklada tveganega kapitala.
Spremembe se lahko izvedejo, če ustrezni pristojni organ v določenem ocenjevalnem obdobju ne nasprotuje spremembam.
Za zagotovitev enotne uporabe tega člena lahko ESMA pripravi osnutke regulativnih tehničnih standardov za podrobnejšo določitev informacij, ki se v zahtevku za registracijo iz odstavka 1 zagotovijo pristojnim organom, ter pogojev iz odstavka 2.
Na Komisijo se prenese pooblastilo za dopolnitev te uredbe s sprejetjem regulativnih tehničnih standardov iz prvega pododstavka tega odstavka v skladu s členi 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1095/2010.
Za zagotovitev enotne uporabe tega člena lahko ESMA pripravi osnutke izvedbenih tehničnih standardov glede standardnih obrazcev, predlog in postopkov za zagotavljanje informacij pristojnim organom v zahtevku za registracijo iz odstavka 1 ter glede pogojev iz odstavka 2.
Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejemanje izvedbenih tehničnih standardov iz prvega pododstavka tega odstavka v skladu s členom 15 Uredbe (EU) št. 1095/2010.
ESMA organizira in izvaja medsebojne strokovne preglede v skladu s členom 30 Uredbe (EU) št. 1095/2010, da bi okrepili skladnost postopkov registracije, ki jih izvajajo pristojni organi v skladu s to uredbo.“;
vstavita se naslednja člena:
Unija prispeva k zagotavljanju visoke ravni varstva potrošnikov in k njihovi umestitvi v središče notranjega trga s tem da podpira in dopolnjuje politike držav članic pri zagotavljanju, da lahko državljani v celoti uživajo koristi notranjega trga ter da so pri tem njihovi pravni in ekonomski interesi ustrezno obravnavani in zaščiteni.
Dobro delujoč in verodostojen sektor finančnih storitev je ključni element notranjega trga in njegovih čezmejnih zmogljivosti.
Zahteva stabilen okvir za regulacijo in nadzor, ki hkrati zagotavlja finančno stabilnost in podpira trajnostno gospodarstvo.
Obenem bi moral dobro delujoč in verodostojen sektor finančnih storitev zagotoviti visoko raven varstva potrošnikov in drugih končnih uporabnikov finančnih storitev, vključno z malimi vlagatelji, varčevalci, imetniki zavarovalnih polic, člani in upravičenci pokojninskih skladov, posameznimi delničarji, posojilojemalci ter malimi in srednjimi podjetji.
Od leta 2007 je bilo zaupanje končnih uporabnikov finančnih storitev, zlasti potrošnikov, omajano zaradi finančne in gospodarske krize.
Da bi se povrnilo njihovo zaupanje v trdnost finančnega sektorja in da bi se prispevalo k njegovim dobrim praksam, je torej pomembno povečati dejavno udeležbo in vključevanje potrošnikov in drugih končnih uporabnikov finančnih storitev, vključno z malimi vlagatelji, varčevalci, imetniki zavarovalnih polic, člani in upravičenci pokojninskih skladov, posameznimi delničarji, posojilojemalci ter malimi in srednjimi podjetji, kakor tudi deležnikov, ki zastopajo njihove interese, v oblikovanje politike v Uniji ter oblikovanje druge ustrezne večstranske politike v finančnem sektorju.
Za dosego teh ciljev je na pobudo več poslanskih skupin Evropskega parlamenta Komisija konec leta 2011 začela pilotni projekt, namenjen zagotavljanju nepovratnih sredstev, da bi podprli razvoj središča finančnega strokovnega znanja za potrošnike, druge končne uporabnike in deležnike, ki zastopajo njihove interese, da bi okrepili njihovo zmožnost sodelovanja pri oblikovanju politike Unije na področju finančnih storitev ter spodbudili razvoj odpornega bančnega sistema.
Glavni cilji politike so bili, da bi se oblikovalcem politike Unije pri začetku pripravljanja novega prava Unije zagotovila stališča, ki niso stališča strokovnjakov v finančnem sektorju, zagotoviti, da bi pravo Unije odražalo interesi potrošnikov in drugih končnih uporabnikov finančnih storitev, zagotoviti, da bi bila širša javnost bolje obveščena o tekočih vprašanjih v okviru regulacije finančnega sektorja, s čimer bi se povečala finančna pismenost, in zagotoviti, da bi se okrepilo dejavno sodelovanje potrošnikov in drugih končnih uporabnikov finančnih storitev pri oblikovanju politike Unije na področju finančnih storitev, kar bi privedlo do dobro uravnoteženega prava Unije.
Posledično je Komisija med letoma 2012 in 2015 ter po javnem razpisu za zbiranje predlogov dodelila nepovratna sredstva za poslovanje dvema neprofitnima subjektoma: Finance Watch in Better Finance.
Ta nepovratna sredstva so se leta 2012 in 2013 dodelila v okviru pilotnega projekta, ki je trajal dve leti, ter v obliki pripravljalnega ukrepa od leta 2014.
Poleg tega je bilo leta 2016 odločeno, da se namesto nepovratnih sredstev za poslovodenje zagotovijo nepovratna sredstva za ukrepe, saj slednje zagotavljajo boljši nadzor porabe proračuna Unije.
Glede na to, da se na podlagi Uredbe (EU, Euratom) št. 966/2012 Evropskega parlamenta in Sveta [3] pripravljalni ukrep lahko uporablja le največ tri zaporedna leta, mora zakonodajni akt zagotoviti pravno podlago za financiranje teh ukrepov od leta 2017.
Organizacija Finance Watch je bila z nepovratnimi sredstvi Unije leta 2011 ustanovljena kot mednarodno neprofitno združenje po belgijskem pravu.
Njena naloga je ščititi interese civilne družbe v finančnem sektorju.
Kot posledica nepovratnih sredstev Unije je organizaciji Finance Watch v kratkem času uspelo oblikovati usposobljeno skupino strokovnjakov, ki so bili zmožni izvajati študije, analizo politike in dejavnosti obveščanja na področju finančnih storitev.
Organizacija Better Finance je nastala kot posledica zaporednih reorganizacij in preoblikovanja blagovne znamke evropskih združenj vlagateljev in delničarjev, ki so obstajala že od leta 2009.
Z nepovratnimi sredstvi Unije ji je uspelo oblikovati središče finančnega strokovnega znanja, ki se v skladu z njenim članstvom in viri osredotoča predvsem na interese potrošnikov, posameznih vlagateljev, posameznih delničarjev, varčevalcev in drugih končnih uporabnikov finančnih storitev.
Na podlagi ocene pilotnega projekta, ki je bila izvedena v letu 2015, in poznejšega pripravljalnega ukrepa je bilo ugotovljeno, da so bili cilji politike na splošno doseženi.
Organizaciji Finance Watch in Better Finance sta delovali na dopolnilnih področjih politike in bili usmerjeni na različno ciljno publiko.
Skupno so njune dejavnosti zajele večino finančnega političnega programa Unije od leta 2012 in organizaciji Finance Watch in Better Finance sta si, kolikor so jima dopuščala sredstva, prizadevali razširiti svoje dejavnosti, da bi Unijo široko geografsko pokrili.
Obe organizaciji sta ustvarili dodano vrednost dejavnostim svojih nacionalnih članov in potrošnikov Unije.
Nacionalnim organizacijam, ki se ukvarjajo s široko paleto potrošniških vprašanj, pogosto primanjkuje strokovnega znanja na področjih politike, izrecno povezanih s finančnimi storitvami in povezanimi postopki oblikovanja politike Unije.
Poleg tega podobne organizacije do zdaj niso bile identificirane na ravni Unije.
Čeprav je ocena pilotnega projekta pokazala, da se od leta 2012 noben drug kandidat ni odzval na zaporedne letne razpise za zbiranje predlogov, bi bilo treba program iz te uredbe po obdobju 2017–2020 odpreti tudi za morebitne druge upravičence, če izpolnjujejo njegove zahteve.
Kljub rednim prizadevanjem organizacij Finance Watch in Better Finance ni uspelo pritegniti stabilnega in znatnega financiranja drugih donatorjev, ki so neodvisni od finančnega sektorja, in zato za finančno samostojnost ostajata močno odvisni od financiranja Unije.
Sofinanciranje iz Unije je zato trenutno potrebno, da se zagotovijo sredstva za doseganje želenih ciljev politike v prihodnjih letih in da bi tem organizacijama ter njunim strokovnjakom in upravnemu osebju, ki so doslej v kratkem času uspeli začeti te dejavnosti, zagotovilo finančno stabilnost.
Zato je treba vzpostaviti program Unije za obdobje 2017–2020 za podpiranje dejavnosti organizacij Finance Watch in Better Finance (v nadaljnjem besedilu: program), ki bodo dopolnjevale podobne politike, ki jih države članice izvajajo na nacionalni ravni.
Finančna stabilnost je ključnega pomena za ohranitev strokovnega znanja in nadaljnje načrtovanje projektov v obeh organizacijah.
Ne glede na to bi si morali organizaciji, ki prejmeta podporo iz programa, prizadevati za večji delež financiranja iz drugih virov.
Nadaljevanje financiranja organizacij Finance Watch in Better Finance za obdobje 2017–2020 v skladu z istimi smernicami kot za pripravljalni ukrep bi zagotovilo, da se bodo ohranili doslej ocenjeni pozitivni učinki njunih dejavnosti.
Namen te uredbe je omogočiti ponovni prevzem obveznosti za preostale zneske prevzetih obveznosti za podporo izvajanju sklepov Sveta (EU) 2015/1523 in (EU) 2015/1601, ki so na voljo na podlagi Uredbe (EU) št. 516/2014 Evropskega parlamenta in Sveta, ali dodelitev teh zneskov za druge ukrepe v okviru nacionalnih programov v skladu s prednostnimi nalogami Unije in potrebami držav članic na določenih področjih azila in migracij.
Njen namen je tudi zagotoviti, da sta tak ponovni prevzem obveznosti ali dodelitev pregledna.
Komisija je odobrila financiranje nacionalnih programov držav članic v okviru Sklada za azil, migracije in vključevanje za podporo izvajanju sklepov (EU) 2015/1523 in (EU) 2015/1601.
Sklep (EU) 2015/1601 je bil spremenjen s Sklepom Sveta (EU) 2016/1754.
Ta sklepa sta se zdaj prenehala uporabljati.
Del sredstev, dodeljenih leta 2016 in v nekaterih primerih leta 2017 v okviru sklepov (EU) 2015/1523 in (EU) 2015/1601, je še vedno na voljo v nacionalnih programih držav članic.
Države članice bi morale imeti možnost, da preostale zneske uporabijo za nadaljnje izvajanje premestitev s tem, da za te zneske v okviru nacionalnih programov ponovno prevzamejo obveznosti za isti ukrep.
Države članice bi morale vsaj 20 % teh zneskov uporabiti za ponovni prevzem obveznosti ali jih prerazporediti za ukrepe v nacionalnih programih, za premestitev prosilcev za mednarodno zaščito ali upravičencev do mednarodne zaščite, za preselitev ali druge ad hoc humanitarne sprejeme ter za pripravljalne ukrepe za premestitev prosilcev za mednarodno zaščito po njihovem prihodu v Unijo, tudi po morju, ali za premestitev upravičencev do mednarodne zaščite.
Taki ukrepi bi morali vključevati le ukrepe iz točk (a), (b), (e) in (f) drugega pododstavka člena 5(1) Uredbe (EU) št. 516/2014.
Države članice bi morale imeti možnost, da ob ustrezni utemeljitvi v spremembi svojih nacionalnih programov do 80 % teh sredstev uporabijo za obravnavanje drugih izzivov na področjih azila in migracij v skladu z Uredbo (EU) št. 516/2014.
Potrebe držav članic na teh področjih so še vedno znatne.
Ponovni prevzem obveznosti za preostale zneske za isti ukrep ali njihova prerazporeditev na druge ukrepe v okviru nacionalnega programa bi morala biti mogoča samo enkrat in z odobritvijo Komisije.
Države članice bi morale zagotoviti, da se dodeljevanje sredstev izvede na način, ki v celoti spoštuje načela iz Uredbe (EU, Euratom) 2018/1046 Evropskega parlamenta in Sveta, predvsem načeli učinkovitosti in preglednosti.
Ciljno skupino, ki je upravičena do premestitve, in število držav članic, iz katerih potekajo premestitve, bi bilo treba razširiti, da se državam članicam omogoči večja prožnost pri izvajanju premestitev, ob upoštevanju posebnih potreb mladoletnikov brez spremstva ali drugih ranljivih prosilcev ter posebnega položaja družinskih članov upravičencev do mednarodne zaščite.
Posebne določbe o pavšalnih zneskih za preselitev in premestitev upravičencev do mednarodne zaščite iz ene države članice v drugo bi morale odsevati to razširitev.
Države članice in Komisija bi morale imeti na voljo dovolj časa za spremembo nacionalnih programov, da se upoštevajo ustrezne spremembe, določene s to uredbo.
Zato bi bilo treba za preostale zneske prevzetih obveznosti za podporo izvajanju sklepov (EU) 2015/1523 in (EU) 2015/1601 uvesti odstopanje od člena 50(1) Uredbe (EU) št. 514/2014 Evropskega parlamenta in Sveta, s katerim se rok za sprostitev obveznosti podaljša za šest mesecev, da se lahko zaključi postopek spremembe nacionalnih programov iz člena 14 Uredbe (EU) št. 514/2014.
Države članice bi morale imeti tudi dovolj časa, da zneske, za katere so bile obveznosti ponovno prevzete za isti ukrep ali ki so bili prerazporejeni na druge ukrepe, porabijo pred njihovo sprostitvijo.
Kadar take ponovne prevzeme obveznosti ali prerazporeditve zneskov v okviru nacionalnega programa odobri Komisija, bi se moralo zato šteti, da so bile za zadevne zneske obveznosti prevzete v letu spremembe nacionalnega programa, s katero je bil odobren zadevni ponovni prevzem obveznosti ali prerazporeditev.
Komisija bi morala Evropskemu parlamentu in Svetu vsako leto poročati o uporabi sredstev za premestitev prosilcev za mednarodno zaščito in upravičencev do mednarodne zaščite, zlasti o prerazporeditvi zneskov na druge ukrepe v okviru nacionalnega programa, kakor je določeno v tej uredbi.
Ta uredba ne vpliva na financiranje, ki je na voljo v skladu s členom 17 Uredbe (EU) št. 516/2014.
Pri izpolnjevanju ciljev te uredbe se ne posega v tekoča pogajanja o reformi Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta.
V skladu s členom 3 in členom 4a(1) Protokola št. 21 o stališču Združenega kraljestva in Irske glede območja svobode, varnosti in pravice, ki je priložen PEU in PDEU, je Irska s pismom z dne 7. decembra 2018 podala uradno obvestilo, da želi sodelovati pri sprejetju in uporabi te uredbe.
Ker se je treba izogniti sprostitvi preostalih zneskov iz prevzetih obveznosti za podporo izvajanju sklepov (EU) 2015/1523 in (EU) 2015/1601, bi morala ta uredba začeti veljati na dan objave v Uradnem listu Evropske unije.
Če Uredba (EU) št. 516/2014 ne bo spremenjena še pred koncem leta 2018, države članice zadevnih finančnih sredstev ne bodo mogle več uporabljati v okviru nacionalnih programov, ki jih podpira Sklad za azil, migracije in vključevanje.
Zaradi nujnosti spremembe Uredbe (EU) št. 516/2014 je bilo primerno določiti izjemo od roka osmih tednov iz člena 4 Protokola št. 1 o vlogi nacionalnih parlamentov v Evropski uniji, ki je priložen k PEU, PDEU in Pogodbi o ustanovitvi Evropske skupnosti za atomsko energijo.
Kadar Center, Komisija ali večina držav članic meni, da izmenjane informacije o novi psihoaktivni snovi, ki so bile zbrane na podlagi člena 5a v eni ali več državah članicah, vzbujajo skrb, da bi lahko nova psihoaktivna snov predstavljala zdravstvena ali socialna tveganja na ravni Unije, Center pripravi začetno poročilo o novi psihoaktivni snovi.
Za namene tega odstavka države članice obvestijo Komisijo in druge države članice o svoji želji, da se pripravi začetno poročilo.
Kadar je dosežena večina držav članic, Komisija pošlje ustrezna navodila Centru in o tem obvesti države članice.
Začetno poročilo vsebuje prve informacije o:
vrsti, številu in obsegu incidentov, iz katerih so razvidni zdravstveni in socialni problemi, ki bi jih potencialno lahko povzročila nova psihoaktivna snov, ter o vzorcih uporabe nove psihoaktivne snovi;
kemijskem in fizikalnem opisu nove psihoaktivne snovi ter metodah in predhodnih sestavinah, ki se uporabljajo za njeno izdelavo ali ekstrakcijo;
farmakološkem in toksikološkem opisu nove psihoaktivne snovi;
vpletenosti kriminalnih združb v proizvodnjo ali distribucijo nove psihoaktivne snovi.
Začetno poročilo vsebuje tudi:
informacije o uporabi nove psihoaktivne snovi v humani in veterinarski medicini, med drugim tudi kot zdravilne učinkovine v zdravilu za uporabo v humani medicini ali zdravilu za uporabo v veterinarski medicini;
informacije o komercialni in industrijski uporabi nove psihoaktivne snovi, obsegu take uporabe ter njeni uporabi za namene znanstvenih raziskav in razvoja;
informacije o tem, ali za novo psihoaktivno snov veljajo kakršni koli omejevalni ukrepi v državah članicah;
informacije o tem, ali se nova psihoaktivna snov trenutno ocenjuje ali se je ocenjevala v okviru sistema iz Enotne konvencije o mamilih iz leta 1961, kakor je bila spremenjena s Protokolom iz leta 1972, in Konvencije o psihotropnih substancah iz leta 1971 (v nadaljnjem besedilu: sistem Združenih narodov);
druge pomembne informacije, kadar so na voljo.
Center za začetno poročilo uporabi informacije, ki so mu na voljo.
Center po potrebi zahteva, da nacionalne kontaktne točke iz člena 5 zagotovijo dodatne informacije o novi psihoaktivni snovi.
Nacionalne kontaktne točke zagotovijo navedene informacije v roku dveh tednov od prejema zahteve.
Center brez nepotrebnega odlašanja zahteva, da Evropska agencija za zdravila zagotovi informacije o tem, ali je nova psihoaktivna snov na ravni Unije ali nacionalni ravni zdravilna učinkovina v:
zdravilu za uporabo v humani medicini ali zdravilu za uporabo v veterinarski medicini, za katero je bilo pridobljeno dovoljenje za promet v skladu z Direktivo 2001/83/ES Evropskega parlamenta in Sveta, Direktivo 2001/82/ES Evropskega parlamenta in Sveta ali Uredbo (ES) št. 726/2004 Evropskega parlamenta in Sveta;
zdravilu za uporabo v humani medicini ali zdravilu za uporabo v veterinarski medicini, za katero je bila vložena vloga za pridobitev dovoljenja za promet;
zdravilu za uporabo v humani medicini ali zdravilu za uporabo v veterinarski medicini, za katero je pristojni organ začasno preklical dovoljenje za promet;
zdravilu za uporabo v humani medicini, za katero ni bilo izdano dovoljenje za promet, v skladu s členom 5 Direktive 2001/83/ES ali v zdravilu za uporabo v veterinarski medicini, ki ga za vsak primer posebej pripravi oseba, ki je za tako dejavnost pooblaščena na podlagi nacionalnega prava v skladu s točko (c) člena 10(1) Direktive 2001/82/ES;
zdravilu v preskušanju, kakor je opredeljeno v točki (d) člena 2 Direktive 2001/20/ES Evropskega parlamenta in Sveta.
Kadar se informacije nanašajo na dovoljenja za promet, ki jih izdajo države članice, zadevne države članice te informacije na njeno zahtevo posredujejo Evropski agenciji za zdravila.
Center brez nepotrebnega odlašanja zahteva, da Europol zagotovi informacije o vpletenosti kriminalnih združb v proizvodnjo, distribucijo in distribucijske metode ter v kakršno koli uporabo nove psihoaktivne snovi in promet s to snovjo.
Center brez nepotrebnega odlašanja zahteva, da Evropska agencija za kemikalije, Evropski center za preprečevanje in obvladovanje bolezni ter Evropska agencija za varnost hrane zagotovijo razpoložljive informacije in podatke o novi psihoaktivni snovi.
Podrobnosti sodelovanja med Centrom ter organi in agencijami iz odstavkov 5, 6 in 7 tega člena so urejene z delovnimi dogovori.
Taki delovni dogovori se sklenejo v skladu z drugim odstavkom člena 20.
Center spoštuje pogoje glede uporabe informacij, ki so sporočene Centru, vključno s pogoji o dostopu do dokumentov, varnosti informacij in podatkov ter varstvu zaupnih podatkov, vključno z občutljivimi podatki in zaupnimi poslovnimi informacijami.
Center predloži začetno poročilo Komisiji in državam članicam v petih tednih od vložitve zahtev za informacije iz odstavkov 5, 6 in 7.
Kadar Center zbere informacije o več novih psihoaktivnih snoveh, za katere oceni, da imajo podobno kemijsko sestavo, v šestih tednih od vložitve zahtev za informacije iz odstavkov 5, 6 in 7 Komisiji in državam članicam predloži posamezna začetna poročila ali skupna začetna poročila o več novih psihoaktivnih snoveh, pod pogojem, da so značilnosti vsake nove psihoaktivne snovi jasno opredeljene.
Evropska agencija za varnost in zdravje pri delu (EU-OSHA) je bila ustanovljena z Uredbo Sveta (ES) št. 2062/94, da bi prispevala k izboljšanju delovnega okolja glede zaščite varnosti in zdravja delavcev z ukrepi, določenimi za povečevanje in širjenje znanja na tem področju.
EU-OSHA je imela od ustanovitve leta 1994 pomembno vlogo pri podpori izboljšanja varnosti in zdravja pri delu po vsej Uniji.
Hkrati je prišlo do razvoja na področju varnosti in zdravja pri delu ter do tehnološkega razvoja.
Izrazoslovje, uporabljeno za opis ciljev in nalog EU-OSHA, bi bilo treba zato prilagoditi, da bi odražalo ta razvoj.
Uredba (ES) št. 2062/94 je bila večkrat spremenjena.
Pravila, ki urejajo EU-OSHA, bi bilo treba v čim večjem obsegu in ob upoštevanju njegove tristranske narave določiti v skladu z načeli Skupne izjave Evropskega parlamenta, Sveta Evropske unije in Evropske komisije o decentraliziranih agencijah z dne 19. julija 2012.
Ker vse tri tristranske agencije, in sicer EU-OSHA, Evropska fundacija za izboljšanje življenjskih in delovnih razmer (Eurofound) in Evropski center za razvoj poklicnega usposabljanja (Cedefop), obravnavajo zadeve, povezane s trgom dela, delovnim okoljem, poklicnim izobraževanjem in usposabljanjem ter znanjem in spretnostmi, je potrebno tesno sodelovanje med njimi.
EU-OSHA bi torej morala pri svojem delu dopolnjevati delo Eurofound in Cedefop tam, kjer imajo podobna interesna področja, hkrati pa dajati prednost dobro delujočim orodjem, kot so memorandumi o soglasju.
EU-OSHA bi morala izkoristiti možnosti za večjo učinkovitost in sinergije ter se pri svojih dejavnostih izogibati podvajanju dejavnosti Eurofound in Cedefop ter Komisije.
Hkrati bi si morala EU-OSHA po potrebi prizadevati za učinkovito sodelovanje z internimi raziskovalnimi zmogljivostmi institucij Unije in zunanjih specializiranih organov.
Komisija bi se morala med ocenjevanjem EU-OSHA posvetovati z glavnimi deležniki, vključno s člani upravnega odbora in poslanci Evropskega parlamenta.
Tristranska narava EU-OSHA, Eurofound in Cedefop je nadvse dragocen odraz celovitega pristopa, ki temelji na socialnem dialogu med socialnimi partnerji ter organi Unije in nacionalnimi organi, kar je izredno pomembno za iskanje skupnih in trajnostnih socialnih in ekonomskih rešitev.
Pri sklicevanju na varnost in zdravje pri delu v tej uredbi se razume, da se nanaša na telesno in duševno zdravje.
Zaradi optimizacije postopka odločanja EU-OSHA ter zagotavljanja večje učinkovitosti in uspešnosti bi bilo treba uvesti strukturo upravljanja na dveh ravneh.
V ta namen bi morale biti države članice, nacionalne organizacije delodajalcev in delojemalcev ter Komisija zastopane v upravnem odboru, ki bi imel potrebna pooblastila, vključno s pooblastilom za sprejemanje proračuna in odobritev programskega dokumenta.
V programskem dokumentu, ki bi vseboval večletni delovni program EU-OSHA in njen letni delovni program, bi moral upravni odbor določiti strateške prednostne naloge v dejavnostih EU-OSHA.
Poleg tega bi morala pravila, ki jih upravni odbor sprejme za preprečevanje in obvladovanje nasprotja interesov, vključevati ukrepe za zgodnje odkrivanje morebitnih tveganj.
Za ustrezno delovanje EU-OSHA bi morale države članice, evropske organizacije delodajalcev in delojemalcev ter Komisija zagotoviti, da imajo osebe, imenovane v upravni odbor, ustrezno znanje s področja varnosti in zdravja pri delu, da lahko sprejemajo strateške odločitve ter nadzorujejo dejavnosti EU-OSHA.
Ustanoviti bi bilo treba izvršni odbor, ki bi na ustrezen način pripravljal seje upravnega odbora ter podpiral njegov proces odločanja in spremljanja.
Izvršni odbor bi moral pri nudenju podpore upravnemu odboru po potrebi zaradi nujnosti imeti možnost, da sprejme nekatere začasne odločitve v imenu upravnega odbora.
Upravni odbor bi moral sprejeti poslovnik izvršnega odbora.
Izvršni direktor bi moral biti pristojen za splošno upravljanje EU-OSHA v skladu s strateško usmeritvijo, ki jo določi upravni odbor, vključno s tekočim upravljanjem ter upravljanjem finančnih in človeških virov.
Izvršni direktor bi moral izvajati pooblastila, ki so mu podeljena.
Obstajati bi morala možnost, da se ta pooblastila v izjemnih okoliščinah, kot so nasprotja interesov ali resna kršitev obveznosti v skladu s Kadrovskimi predpisi za uradnike Evropske unije (v nadaljnjem besedilu: Kadrovski predpisi), začasno prekličejo.
Eno od temeljnih načel prava Unije je načelo enakosti.
V skladu z njim je treba na vseh področjih zagotoviti enakost žensk in moških, vključno z zaposlovanjem, delom in plačilom za delo.
Vse strani bi si morale prizadevati doseči uravnoteženo zastopanost žensk in moških v upravnem odboru in izvršnem odboru.
Za ta cilj bi si bilo treba prizadevati tako na ravni upravnega odbora pri imenovanju predsednika in namestnikov predsednika kot na ravni skupin, ki v upravnem odboru zastopajo vlade ter organizacije delodajalcev in delojemalcev, glede imenovanja namestnikov, ki se udeležujejo sej izvršnega odbora.
EU-OSHA ima v Bruslju urad za zvezo.
Možnosti vodenja tega urada bi morala imeti še naprej.
V Uniji in državah članicah že delujejo organizacije, ki zagotavljajo informacije in storitve iste vrste, kot jih zagotavlja EU-OSHA.
Kljub visoki stopnji tveganja, ki ga predstavljajo virtualne valute, kot je razvidno iz poročila Komisije z dne 26. junija 2017 o oceni tveganja pranja denarja in financiranja terorizma, ki vpliva na notranji trg in je povezano s čezmejnimi dejavnostmi, carinski organi nimajo pristojnosti za njihovo spremljanje.
Prenosljivi instrumenti, ki se glasijo na prinosnika, fizičnemu imetniku omogočajo, da zahteva plačilo določenega finančnega zneska brez evidentiranja ali navedbe imena.
Lahko se uporabljajo za preprost prenos znatnih vrednosti in so izrazito podobni valuti z vidika likvidnosti, anonimnosti in nevarnosti zlorab.
Blago, ki se uporablja kot visoko likviden hranilec vrednosti, ima visoko razmerje med vrednostjo in količino, za katero obstaja preprosto dostopen mednarodni trgovalni trg, na katerem se lahko to blago pretvori v valuto ob le skromnih transakcijskih stroških.
Tako blago je običajno standardizirane oblike, kar omogoča hitro preverjanje njegove vrednosti.
Predplačniške kartice so neimenske kartice, na katerih je shranjena denarna vrednost ali sredstva oziroma ki omogočajo dostop do take vrednosti ali sredstev, ki se lahko uporabijo za plačilne transakcije, nakup blaga ali storitev ali izplačilo valute.
Te kartice niso povezane z bančnim računom.
Predplačniške kartice zajemajo anonimne predplačniške kartice iz Direktive (EU) 2015/849.
Te kartice se široko uporabljajo za različne legitimne namene, nekateri od teh instrumentov pa so tudi v jasnem družbenem interesu.
Take predplačniške kartice so preprosto prenosljive in se lahko uporabljajo za prenos znatne vrednosti prek zunanjih meja.
Zato je treba predplačniške kartice vključiti v opredelitev gotovine, zlasti če jih je mogoče kupiti brez postopkov skrbnega preverjanja strank.
Ob upoštevanju razpoložljive tehnologije bo to omogočilo razširitev kontrole na nekatere vrste predplačniških kartic, če bodo dokazi to upravičevali, pod pogojem, da je takšna kontrola razširjena ob upoštevanju sorazmernosti in možnosti izvrševanja v praksi.
Za preprečevanje pranja denarja in financiranja terorizma bi bilo treba za fizične osebe uvesti obveznost prijave gotovine ob vstopu v Unijo ali izstopu iz nje.
Da se ne bi neupravičeno omejeval prosti pretok ali preobremenilo državljanov in organov z upravnimi formalnostmi, bi morala biti obveznost omejena na mejno vrednost 10000 EUR.
Obveznost bi morala veljati za prenašalce, ki imajo te zneske pri sebi, v svoji prtljagi ali v prevoznem sredstvu, v katerem prestopajo zunanje meje.
Od teh prenašalcev bi bilo treba zahtevati, da dajo gotovino na razpolago pristojnim organom za namene kontrole in jim jo po potrebi predložijo.
Opredelitev „prenašalca“ bi bilo treba razumeti tako, da se izključijo prevozniki, ki poklicno opravljajo prevoz blaga ali ljudi.
Kar zadeva prenose gotovine brez spremstva, na primer gotovine, ki se vnaša v Unijo ali iznaša iz nje v poštnih pošiljkah, prevozniških pošiljkah, prtljagi brez spremstva ali tovoru v zabojnikih, bi morali imeti pristojni organi pooblastila, da od pošiljatelja ali prejemnika ali njunega zastopnika zahtevajo, da poda prijavo o razkritju, sistematično ali od primera do primera, v skladu z nacionalnimi postopki.
Tako razkritje bi moralo zajemati več elementov, ki niso zajeti v običajni dokumentaciji, ki se predloži carini, kot so odpremne listine in carinske deklaracije.
Takšni elementi so poreklo, namembni kraj, gospodarski izvor in nameravana uporaba gotovine.
Za obveznost razkritja gotovine brez spremstva bi morala veljati enaka mejna vrednost, kot se uporablja za gotovino, ki jo imajo pri sebi prenašalci.
Za doseganje ciljev te uredbe bi bilo treba evidentirati številne standardizirane podatkovne elemente v zvezi s prenosom gotovine, kot so osebni podatki prijavitelja, lastnika ali prejemnika ter gospodarski izvor in nameravana uporaba gotovine.
Zlasti je potrebno, da prijavitelj, lastnik oziroma prejemnik zagotovijo osebne podatke, kot so navedeni v identifikacijskem dokumentu, da bi se čim bolj zmanjšalo tveganje napak v zvezi z njihovo identiteto in zamude zaradi morebitnega poznejšega preverjanja.
Kar zadeva obveznost prijave gotovine s spremstvom in obveznost razkritja gotovine brez spremstva, bi bilo treba pristojnim organom podeliti pooblastila za izvajanje vse potrebne kontrole oseb, njihove prtljage, prevoznih sredstev, v katerih prestopajo zunanje meje, in vseh pošiljk ali zabojnikov brez spremstva, ki se prenašajo prek navedene meje in bi lahko vsebovale gotovino, ali prevoznega sredstva, ki jih prevaža.
V primeru neizpolnjevanja teh obveznosti bi morali pristojni organi sestaviti prijavo po uradni dolžnosti zaradi poznejšega posredovanja ustreznih podatkov drugim organom.
Da bi zagotovili, da pristojni organi enotno izvajajo kontrolo, bi morala ta temeljiti predvsem na analizi tveganja, z namenom prepoznavanja in ocene tveganj ter oblikovanja potrebnih protiukrepov.
Vzpostavitev skupnega okvira za obvladovanje tveganja pristojnim organom ne bi smela preprečiti izvajanja naključnih pregledov ali spontane kontrole, kadar menijo, da so potrebni.
Če pristojni organi odkrijejo znesek gotovine, nižji od mejne vrednosti, vendar obstajajo znaki, da je gotovina morda povezana s kriminalno dejavnostjo iz te uredbe, bi morali imeti možnost, da v primeru gotovine s spremstvom evidentirajo podatke o prenašalcu, lastniku in, če so na voljo, nameravanem prejemniku gotovine, vključno s polnim imenom, kontaktnimi podatki, podrobnostmi o naravi in znesku ali vrednosti gotovine, njenem ekonomskem izvoru in nameravani uporabi.
Pristojni organi bi morali imeti možnost, da v primeru gotovine brez spremstva evidentirajo podatke o prijavitelju, lastniku in pošiljatelju ter prejemniku ali nameravanem prejemniku gotovine, vključno s polnim imenom, kontaktnimi podatki, podrobnostmi o naravi in znesku ali vrednosti gotovine, njenem ekonomskem izvoru in nameravani uporabi.
Te podatke bi bilo treba posredovati FIU zadevne države članice, ki bi morala zagotovili, da FIU na lastno pobudo ali na zahtevo posreduje relevantne podatke FIU drugih držav članic.
Te enote so vzpostavljene kot središča v boju proti pranju denarja in financiranju terorizma, ki prejemajo in obdelujejo podatke iz različnih virov, kot so finančne institucije, ter te podatke analizirajo, da bi ugotovile, ali obstajajo razlogi za nadaljnjo preiskavo, ki morda niso očitni pristojnim organom, ki zbirajo prijave in izvajajo kontrolo na podlagi te uredbe.
Za zagotovitev učinkovitega pretoka podatkov bi morale biti vse FIU povezane s carinskim informacijskim sistemom (CIS), vzpostavljenim z Uredbo Sveta (ES) št. 515/97, podatki, ki jih pridobijo ali si jih izmenjajo pristojni organi in FIU, pa bi morali biti združljivi in primerljivi.
Ob priznavanju pomembnosti učinkovite izmenjave podatkov med pristojnimi organi, vključno s FIU znotraj pravnega okvira, ki zajema te subjekte, za uspešno nadaljnje spremljanje te uredbe in potrebe po okrepitvi sodelovanja med FIU v Uniji bi morala Komisija do 1. junija 2019 oceniti možnost vzpostavitve skupnega mehanizma za boj proti pranju denarja in financiranju terorizma.
Odkritja zneskov gotovine, ki so nižji od mejne vrednosti, v primerih, ko obstajajo znaki kriminalne dejavnosti, so v tem okviru izjemno pomembna.
Zato bi bilo treba omogočiti tudi izmenjavo podatkov o zneskih, nižjih od mejne vrednosti, s pristojnimi organi v drugih državah članicah, če obstajajo znaki kriminalne dejavnosti.
Pranje denarja ter z njim povezano financiranje terorizma in organiziranega kriminala ostajata veliki težavi na ravni Unije, ki škodujeta integriteti, stabilnosti in ugledu finančnega sektorja ter ogrožata notranji trg in notranjo varnost Unije.
Z namenom soočanja s temi težavami in dopolnitve ter okrepitve uporabe Direktive (EU) 2015/849 Evropskega parlamenta in Sveta si ta direktiva prizadeva za boj proti pranju denarja z uporabo kazenskega prava ter tako omogoča učinkovitejše in hitrejše čezmejno sodelovanje med pristojnimi organi.
Ukrepi, sprejeti izključno na nacionalni ravni ali celo na ravni Unije, brez upoštevanja mednarodnega usklajevanja in sodelovanja, bi imeli zelo omejene učinke.
Ukrepi, ki jih Unija sprejme na področju boja proti pranju denarja, bi morali biti zato združljivi z drugimi ukrepi, sprejetimi na mednarodnih forumih, in vsaj tako strogi.
Pri ukrepih Unije bi bilo treba še naprej upoštevati zlasti priporočila Projektne skupine za finančno ukrepanje (FATF) in instrumente drugih mednarodnih organizacij in organov, dejavnih na področju boja proti pranju denarja in financiranju terorizma.
Zadevne pravne akte Unije bi bilo treba po potrebi dodatno uskladiti z mednarodnimi standardi za boj proti pranju denarja ter financiranju terorizma in širjenju orožja, ki jih je FATF sprejela februarja 2012 (v nadaljnjem besedilu: revidirana priporočila FATF).
Kot podpisnica Konvencije Sveta Evrope o pranju, odkrivanju, zasegu in zaplembi premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, in o financiranju terorizma bi Unija morala prenesti zahteve navedene konvencije v svoj pravni red.
Okvirni sklep Sveta 2001/500/PNZ določa zahteve glede inkriminacije pranja denarja.
Vendar navedeni okvirni sklep ni dovolj celovit in trenutna inkriminacija pranja denarja ni dovolj usklajena, da bi se lahko uspešno preprečevalo pranje denarja po vsej Uniji, kar vodi k vrzelim v izvrševanju in oviram pri sodelovanju med pristojnimi organi iz različnih držav članic.
Opredelitev kaznivih dejavnosti, ki predstavljajo predhodna kazniva dejanja za pranje denarja, bi morala biti v vseh državah članicah dovolj enotna.
Države članice bi morale zagotoviti, da se vsa kazniva dejanja, ki se kaznujejo s kaznijo zapora, kakor je določeno v tej direktivi, obravnavajo kot predhodna kazniva dejanja za pranje denarja.
Poleg tega bi morale države članice v vsako od kategorij kaznivih dejanj, navedenih v tej direktivi, vključiti nabor kaznivih dejanj, če tega ne zagotavlja že uporaba navedenih pragov glede sankcij.
V tem primeru bi morale imeti države članice možnost, da se odločijo, kako bodo razmejile nabor kaznivih dejanj znotraj vsake kategorije.
Kadar kategorija kaznivih dejanj, kot je terorizem ali kazniva dejanja zoper okolje, vključujejo kazniva dejanja, določena v pravnih aktih Unije, bi se ta direktiva morala sklicevati na navedene pravne akte.
Vendar bi morale države članice vsako kaznivo dejanje, določeno v navedenih pravnih aktih, obravnavati kot predhodno kaznivo dejanje za pranje denarja.
Vsaka oblika kaznive udeležbe pri storitvi predhodnega kaznivega dejanja, kakor je opredeljeno v skladu z nacionalnim pravom, bi se morala za namene te direktive prav tako obravnavati kot kazniva dejavnost.
V primerih, kadar pravo Unije državam članicam daje možnost, da določijo sankcije, ki niso kazenske sankcije, ta direktiva od držav članic ne bi smela zahtevati, da kazniva dejanja v teh primerih opredelijo kot predhodna kazniva dejanja za namene te direktive.
Uporaba virtualnih valut predstavlja nova tveganja in izzive z vidika boja proti pranju denarja.
Države članice bi morale zagotoviti, da se ta tveganja ustrezno obravnavajo.
Zaradi vpliva kaznivih dejanj pranja denarja, ki jih storijo nosilci javnih funkcij, na javno sfero in na integriteto javnih institucij bi morale države članice imeti možnost v svojih nacionalnih okvirih, v skladu s svojimi pravnimi tradicijami, preučiti vključitev strožjih sankcij za nosilce javnih funkcij.
Davčna kazniva dejanja, povezana z neposrednimi in posrednimi davki, bi morala biti vključena v opredelitev kaznive dejavnosti v skladu z revidiranimi priporočili FATF.
Glede na to, da lahko države članice opredelijo različna davčna kazniva dejanja kot kaznivo dejavnost, ki se kaznuje s sankcijami iz te direktive, bi se lahko opredelitve davčnih kaznivih dejanj v nacionalnem pravu razlikovale.
Cilj te direktive pa kljub temu ni harmonizacija opredelitev davčnih kaznivih dejanj v nacionalnem pravu.
Države članice bi si morale v kazenskih postopkih v zvezi s pranjem denarja medsebojno nuditi najširšo možno pomoč in zagotoviti, da je izmenjava informacij učinkovita in pravočasna ter v skladu z nacionalnim pravom in obstoječim pravnim okvirom Unije.
Razlike med opredelitvami predhodnih kaznivih dejanj v nacionalnem pravu ne bi smele ovirati mednarodnega sodelovanja pri kazenskih postopkih v zvezi s pranjem denarja.
Sodelovanje s tretjimi državami bi bilo treba okrepiti, zlasti s spodbujanjem in podpiranjem uvedbe učinkovitih ukrepov in mehanizmov za boj proti pranju denarja in z zagotavljanjem boljšega mednarodnega sodelovanja na tem področju.
Ta direktiva se ne uporablja za pranje denarja, ki vključuje premoženje, pridobljeno s kaznivimi dejanji, ki škodijo finančnim interesom Unije, in za katero veljajo posebna pravila, določena v Direktivi (EU) 2017/1371 Evropskega parlamenta in Sveta.
To ne posega v možnost držav članic, da to direktivo in Direktivo (EU) 2017/1371 prenesejo z enim samim celovitim okvirom na nacionalni ravni.
V skladu s členom 325(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) morajo države članice za preprečevanje goljufij, ki bi lahko škodovale finančnim interesom Unije, sprejeti enake ukrepe, kot jih sprejmejo za preprečevanje goljufij, ki bi lahko škodovale njihovim lastnim finančnim interesom.
Države članice bi morale zagotoviti, da so določene vrste dejavnosti pranja denarja kaznive tudi, kadar jih stori storilec kaznive dejavnosti, iz katere izvira premoženje (lastno pranje denarja).
V takih primerih, kadar dejavnost pranja denarja ne zajema le posedovanja ali uporabe premoženja, temveč tudi njegov prenos, preoblikovanje, skrivanje ali prikrivanje ter povzroči dodatno škodo poleg tiste, ki jo je povzročila kazniva dejavnost, na primer z dajanjem premoženja, pridobljenega s kaznivo dejavnostjo, v obtok, in s tem skrivanje njegovega nezakonitega izvora, bi morala biti ta dejavnost pranja denarja kazniva.
Da bi bili kazenskopravni ukrepi zoper pranje denarja učinkoviti, bi morala biti mogoča obsodba, ne da bi bilo potrebno natančno ugotoviti, iz katere kaznive dejavnosti izvira premoženje, oziroma ne da bi bila potrebna predhodna ali istočasna obsodba za to kaznivo dejavnost, ob upoštevanju vseh relevantnih okoliščin in dokazov.
Moralo bi biti mogoče, da države članice v skladu s svojimi nacionalnimi pravnimi sistemi to zagotovijo z drugimi sredstvi kot z zakonodajo.
Pregona pranja denarja prav tako ne bi smelo ovirati zgolj dejstvo, da je bila kazniva dejavnost storjena v drugi državi članici ali v tretji državi, ob upoštevanju pogojev iz te direktive.
Namen te direktive je inkriminacija pranja denarja, kadar je storjeno naklepno in ob zavedanju, da je bilo premoženje pridobljeno s kaznivo dejavnostjo.
V zvezi s tem ta direktiva ne bi smela razlikovati med primeri, ko je bilo premoženje pridobljeno neposredno iz kaznive dejavnosti, in primeri, ko je bilo pridobljeno posredno iz kaznive dejavnosti, v skladu s široko opredelitvijo pojma „premoženjska korist“, kot je določeno v Direktivi 2014/42/EU Evropskega parlamenta in Sveta.
V vsakem primeru, ko se ugotavlja, ali je bilo premoženje pridobljeno s kaznivo dejavnostjo in ali je zadevna oseba to vedela, bi bilo treba upoštevati posebne okoliščine primera, kot je na primer dejstvo, da je vrednost premoženja obdolženca nesorazmerna glede na njegove zakonite dohodke ter da sta si kazniva dejavnost in pridobitev premoženja časovno blizu.
Na naklep in zavedanje je mogoče sklepati iz objektivnih dejanskih okoliščin.
Ravnanje z odpadki v Uniji bi bilo treba izboljšati, in sicer zaradi varstva, ohranjanja in izboljševanja kakovosti okolja, varovanja zdravja ljudi, zagotavljanja skrbnega, učinkovitega in preudarnega izkoriščanja naravnih virov, spodbujanja načel krožnega gospodarstva, povečanja energetske učinkovitosti in zmanjšanja odvisnosti Unije od uvoženih virov.
Cilje iz Direktive Sveta 1999/31/ES glede določitve omejitev za odlaganje odpadkov na odlagališčih bi bilo treba okrepiti, da bi bolje odražali prizadevanje Unije za prehod na krožno gospodarstvo in za napredek pri izvajanju sporočila Komisije z dne 4. novembra 2008 – „Pobuda za surovine: zagotavljanje preskrbe z nujno potrebnimi surovinami za rast in delovna mesta v Evropi“, tako da se odlaganje nenevarnih odpadkov na odlagališčih postopoma zmanjša na najmanjšo možno mero.
Komisija in države članice bi morale zagotoviti, da bo to zmanjšanje v skladu z integrirano politiko, ki zagotavlja pravilno uporabo hierarhije ravnanja z odpadki, krepi prehod k preprečevanju, vključno s ponovno uporabo, pripravi za ponovno uporabo in recikliranju ter preprečuje preusmerjanje od odlaganja odpadkov k sežigu.
Da se zagotovi večja skladnost prava Unije o odpadkih, bi bilo treba opredelitve pojmov iz Direktive 1999/31/ES, kadar je ustrezno, uskladiti z opredelitvami pojmov iz Direktive 2008/98/ES Evropskega parlamenta in Sveta.
Sedanjo opredelitev „redko poseljenega območja“ je treba prilagoditi, kar zadeva najbolj oddaljene regije, da bi se upoštevale posebne značilnosti teh območij, ki z okoljskega vidika sprožajo bistveno drugačne pomisleke v primerjavi z drugimi regijami.
Področje uporabe Direktive 1999/31/ES bi bilo treba uskladiti z Direktivo 2006/21/ES Evropskega parlamenta in Sveta in bi moralo še naprej veljati za odlaganje odpadkov iz rudarskih in drugih ekstraktivnih dejavnosti, ki niso zajete v Direktivi 2006/21/ES.
Z dodatnim omejevanjem odlaganja odpadkov na odlagališčih bi bile dosežene nedvomne okoljske, gospodarske in družbene koristi, pri čemer je treba začeti s tokovi odpadkov, ki se zbirajo ločeno, kot je plastika, kovine, steklo, papir in biološki odpadki.
Pri izvajanju teh omejitev na odlagališčih bi bilo treba upoštevati tehnično, okoljsko in ekonomsko izvedljivost recikliranja ali druge predelave ostankov odpadkov iz ločeno zbranih odpadkov.
Biorazgradljivi komunalni odpadki predstavljajo velik delež komunalnih odpadkov.
Odlaganje neobdelanih biorazgradljivih odpadkov na odlagališčih ima znatne negativne vplive na okolje v smislu emisij toplogrednih plinov ter onesnaževanja površinskih voda, podzemne vode, tal in zraka.
Ne glede na to, da Direktiva 1999/31/ES že določa cilje za preusmeritev biorazgradljivih odpadkov z odlagališč, je primerno sprejeti nadaljnje omejitve odlaganja tovrstnih odpadkov na odlagališčih, tako da se prepove odlaganje tistih biorazgradljivih odpadkov, ki so bili v skladu z Direktivo 2008/98/ES ločeno zbrani za recikliranje.
Da se zagotovi pravilna uporaba hierarhije ravnanja z odpadki, bi bilo treba sprejeti ustrezne ukrepe, da se bodo od leta 2030 uporabljale omejitve odlaganja na odlagališčih za vse odpadke, ki so primerni za recikliranje ali drugo snovno ali energetsko predelavo.
Te omejitve se ne bi smele uporabljati, če je mogoče dokazati, da odpadki niso primerni za recikliranje ali predelavo in da bi bil najboljši skupni okoljski izid v skladu s hierarhijo ravnanja z odpadki, določeno v Direktivi 2008/98/ES, dosežen z odlaganjem na odlagališčih.
Številne države članice še niso povsem razvile potrebne infrastrukture za ravnanje z odpadki.
Zaradi določitve ciljev zmanjšanja odlaganja odpadkov na odlagališčih bodo v mnogih državah članicah potrebne večje spremembe pri ravnanju z odpadki, bodo pa te določitve ciljev olajšale nadaljnji napredek in naložbe v ločeno zbiranje, sortiranje in recikliranje odpadkov ter preprečile izgube materialov, ki so primerni za recikliranje, na nižjih ravneh hierarhije ravnanja z odpadki.
Postopno zmanjševanje odlaganja odpadkov na odlagališčih je potrebno, da se preprečijo škodljivi vplivi na zdravje ljudi in okolje ter da se zagotovi, da se odpadni materiali z ekonomsko vrednostjo s pravilnim ravnanjem z odpadki in v skladu s hierarhijo ravnanja z odpadki postopoma in učinkovito predelajo, kot je določeno v Direktivi 2008/98/ES.
S takšnim zmanjšanjem bi se moral preprečiti razvoj presežnih zmogljivosti objektov in naprav za obdelavo ostankov odpadkov, na primer z energetsko predelavo ali nizko učinkovito mehansko biološko obdelavo neobdelanih komunalnih odpadkov, ki bi sicer lahko otežile doseganje dolgoročnih ciljev Unije na področju priprave za ponovno uporabo in recikliranje komunalnih odpadkov, kot je določeno v Direktivi 2008/98/ES.
Iz podobnega razloga in da bi se preprečili škodljivi vplivi na zdravje ljudi in okolje – ne glede na to, da bi morale države članice sprejeti vse potrebne ukrepe, da se zagotovi, da se na odlagališčih odlagajo samo obdelani odpadki – izpolnjevanje te zahteve ne bi smelo ustvarjati presežnih zmogljivosti za obdelavo ostankov komunalnih odpadkov.
Da bi poleg tega zagotovili usklajenost ciljev iz Direktive 2008/98/ES in cilja zmanjšanja odlaganja odpadkov na odlagališčih iz Direktive 1999/31/ES, kot je bila spremenjena s to direktivo, ter da bi zagotovili usklajeno načrtovanje infrastrukture in naložb, potrebnih za uresničitev teh ciljev, bi morali državam članicam, ki so glede na sporočene podatke iz skupnega vprašalnika OECD in Eurostata v letu 2013 več kot 60 % svojih komunalnih odpadkov odložile na odlagališčih, omogočiti, da se odločijo podaljšati čas za doseganje cilja deleža odpadkov, odloženih na odlagališčih, določenega za leto 2035.
Da se zagotovi zanesljivost podatkov, je pomembno natančneje določiti pravila, po katerih bi morale države članice poročati o komunalnih odpadkih, odloženih na odlagališčih.
Poročanje bi moralo temeljiti na količini komunalnih odpadkov, odloženih na odlagališčih po postopkih obdelave, s katerimi se odpadki pripravijo na kasnejše odlaganje, kot je stabilizacija biorazgradljivih komunalnih odpadkov, in na količini odpadkov, ki vstopajo v postopke odstranjevanja s sežigom.
Kar zadeva komunalne odpadke, ki gredo v postopke obdelave pred recikliranjem in predelavo, kot sta sortiranje in mehanska obdelava, bi bilo treba za namene izračuna cilja glede deleža odpadkov, odloženih na odlagališčih, upoštevati tudi odpadke iz teh postopkov, ki se na koncu odložijo na odlagališčih.
Pri izvajanju obveznosti iz Direktive 1999/31/ES za zagotavljanje obdelave odpadkov pred odlaganjem na odlagališčih bi morale države članice uporabljati najprimernejši način obdelave, vključno s stabilizacijo organske frakcije odpadkov, da bi, kolikor je mogoče, zmanjšali negativne posledice odlaganja na odlagališčih za okolje in zdravje ljudi.
Pri oceni ustreznosti obdelave bi morale države članice upoštevati ukrepe, ki se že izvajajo za zmanjšanje teh negativnih posledic, zlasti ločevanje bioloških odpadkov in ločeno zbiranje papirja in kartona.
Da se zagotovi boljše, pravočasnejše in enotnejše izvajanje te direktive ter predvidijo vsakršne pomanjkljivosti pri izvajanju, bi bilo treba vzpostaviti sistem poročil zgodnjega opozarjanja za odkrivanje pomanjkljivosti in ukrepanje pred iztekom rokov za izpolnitev ciljev.
Da bi pripomogli k doseganju ciljev Direktive 1999/31/ES in podprli prehod na krožno gospodarstvo, bi morala Komisija spodbujati usklajevanje in izmenjavo informacij ter najboljših praks med državami članicami in med različnimi gospodarskimi sektorji.
Zanesljivo sporočanje podatkov v zvezi z ravnanjem z odpadki je ključno za učinkovito izvajanje, za dobro načrtovanje infrastrukture za obdelavo odpadkov in za zagotavljanje primerljivosti podatkov med državami članicami.
Da se zagotovijo enotni pogoji za izvajanje Direktive 1999/31/ES, bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila v zvezi s členoma 5a(4) in 15(5) ter členoma 15b in 15c navedene direktive, kakor so bili spremenjeni s to direktivo.
Direktivo 1999/31/ES bi bilo zato treba ustrezno spremeniti.
Zakonodajalec meni, da je posredovanje takih dokumentov v primeru te direktive upravičeno –
SPREJELA NASLEDNJO DIREKTIVO:
Živo srebro je zelo strupena snov, ki predstavlja globalno in resno nevarnost za zdravje ljudi (med drugim v obliki metiliranega živega srebra v ribah in morskih sadežih), ekosisteme ter prostoživeče živali in rastline.
Zaradi čezmejne narave onesnaževanja z živim srebrom med 40 % in 80 % vsega živega srebra v odlagališčih v Uniji izvira iz držav zunaj Unije.
Zato je potrebno ukrepanje na lokalni, regionalni, nacionalni in mednarodni ravni.
Večina tveganj, povezanih z emisijami živega srebra in izpostavljenostjo živemu srebru, je posledica antropogenih dejavnosti, kot so primarni izkop in pridobivanje živega srebra, uporaba živega srebra v proizvodih in industrijskih postopkih ter pri obrtniškem kopanju in pridobivanju zlata ter kopanju in pridobivanju zlata v majhnem obsegu, zgorevanje premoga in ravnanje z odpadki z živim srebrom.
Sedmi okoljski akcijski program, sprejet s Sklepom št. 1386/2013/EU Evropskega parlamenta in Sveta [3], določa dolgoročni cilj nestrupenega okolja in navaja, da so v ta namen potrebni ukrepi, ki bodo do leta 2020 zagotovili zmanjšanje znatnih škodljivih vplivov kemikalij na zdravje ljudi in okolje.
Cilj sporočila Komisije z dne 28. januarja 2005 Evropskemu parlamentu in Svetu z naslovom „Strategija Skupnosti za živo srebro“, kakor je bilo revidirano leta 7. decembra 2010 (v nadaljnjem besedilu: Strategija), je čim večje zmanjšanje in, če je to izvedljivo, odprava svetovnih antropogenih izpustov živega srebra v zrak, vodo in zemljo.
V Uniji je bil po sprejetju Strategije in različnih ukrepov glede emisij, ponudbe, povpraševanja in uporabe živega srebra ter glede upravljanja presežka in zalog živega srebra v zadnjih 10 letih dosežen velik napredek.
Strategija priporoča, da bi morala biti pogajanja in sklenitev mednarodnega pravno zavezujočega instrumenta o živem srebru prednostna naloga, saj ukrepi na ravni Unije sami ne morejo zagotoviti učinkovitega varstva državljanov Unije pred negativnimi zdravstvenimi vplivi živega srebra.
Unija in 26 držav članic so podpisale Konvencijo Minamata o živem srebru (v nadaljnjem besedilu: Konvencija).
Državi članici, ki Konvencije nista podpisali, tj. Estonija in Portugalska, sta se zavezali, da jo bosta ratificirali.
Unija in vse njene države članice so zato zavezane k njenemu sprejetju, prenosu in izvajanju.
Hitra odobritev Konvencije s strani Unije in njena ratifikacija s strani držav članic bo velike svetovne uporabnike živega srebra in povzročitelje emisij živega srebra, ki so podpisniki Konvencije, spodbudila k njeni ratifikaciji in izvajanju.
Ta uredba bi morala dopolnjevati pravni red Unije in predpisati določbe, ki so potrebne za zagotovitev popolne skladnosti pravnega reda Unije s Konvencijo, tako da bodo Unija in njene države članice lahko odobrile oziroma ratificirale in izvajale Konvencijo.
Dodatni ukrepi Unije, ki bi presegali zahteve Konvencije, bi vodili k zagotavljanju proizvodov in postopkov brez živega srebra, kot v primeru Uredbe (ES) št. 1102/2008 Evropskega parlamenta in Sveta [4].
V skladu s členom 193 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) ta uredba državam članicam ne preprečuje, da ohranijo ali uvedejo strožje zaščitne ukrepe, če so taki ukrepi združljivi s Pogodbama in je bila Komisija o tem uradno obveščena.
Prepoved izvoza živega srebra iz Uredbe (ES) št. 1102/2008 bi bilo treba dopolniti z omejitvami uvoza živega srebra, ki se razlikujejo glede na vir, predvideno uporabo in izvor živega srebra.
Uredba (ES) št. 1013/2006 Evropskega parlamenta in Sveta [5] bi se morala še naprej uporabljati v zvezi z uvozom odpadkov z živim srebrom, zlasti kar zadeva pooblastila pristojnih organov v skladu z navedeno uredbo.
Določbe te uredbe o uvozu živega srebra in njegovih zmesi v Unijo imajo namen zagotavljati, da Unija in države članice izpolnjujejo določbe Konvencije glede trgovine z živim srebrom.
Izvoz, uvoz in proizvodnja raznovrstnih proizvodov, ki vsebujejo dodano živo srebro in predstavljajo znaten delež uporabe živega srebra in živosrebrovih spojin v Uniji in svetu, bi bilo treba prepovedati.
Ta uredba bi se morala uporabljati brez poseganja v določbe veljavnega pravnega reda Unije, ki določajo strožje zahteve za proizvode, ki vsebujejo dodano živo srebro, tudi glede najvišje vsebnosti živega srebra.
Postopno bi bilo treba opustiti uporabo živega srebra in živosrebrovih spojin v proizvodnih postopkih, v ta namen pa bi bilo treba zagotoviti spodbude za raziskovanje nadomestnih snovi za živo srebro z značilnostmi, ki so neškodljive ali vsaj manj nevarne za okolje in zdravje ljudi.
Uredba (ES) št. 1907/2006 Evropskega parlamenta in Sveta [6] od 10. oktobra 2017 prepoveduje proizvodnjo, dajanje v promet in uporabo petih fenilživosrebrovih spojin, znanih po tem, da se, zlasti kot katalizatorji, uporabljajo za proizvodnjo poliuretana.
Od 1. januarja 2018 bi bilo treba prepovedati tudi uporabo drugih katalizatorjev, ki vsebujejo živo srebro, za proizvodnjo poliuretana.
Opustiti bi bilo treba proizvodnjo alkoholatov, kjer se živo srebro uporablja kot elektroda, in jo čim prej nadomestiti z izvedljivimi proizvodnimi postopki brez uporabe živega srebra.
Če ni ustreznih proizvodnih postopkov brez uporabe živega srebra, bi bilo treba določiti operativne pogoje za proizvodnjo natrijevega ali kalijevega metilata ali etilata z uporabo živega srebra.
Sprejeti bi bilo treba ukrepe za zmanjšanje uporabe živega srebra, da se njegova uporaba v omenjeni proizvodnji čimprej, v vsakem primeru pa pred 1. januarjem 2028, postopno opusti.
Proizvodnja in dajanje v promet novih proizvodov, ki vsebujejo dodano živo srebro, ter uporaba novih proizvodnih postopkov z uporabo živega srebra ali živosrebrovih spojin bi povečali uporabo živega srebra in živosrebrovih spojin ter emisije živega srebra v Uniji.
Take nove dejavnosti bi bilo zato treba prepovedati, razen če se pri oceni izkaže, da bi novi proizvodi, ki vsebujejo dodano živo srebro, in novi proizvodni postopki prinesli znatne okoljske ali zdravstvene koristi in ne bi predstavljali bistvenih tveganj za okolje ali zdravje ljudi in da ni tehnično izvedljivih nadomestnih rešitev, ki bi prinesle take koristi.
Uporaba živega srebra in živosrebrovih spojin pri obrtniškem kopanju in pridobivanju zlata ter kopanju in pridobivanju zlata v majhnem obsegu predstavlja znaten delež emisij in uporabe živega srebra po vsem svetu z negativnimi posledicami za lokalne skupnosti in v svetovnem merilu.
Zato bi bilo treba tako uporabo živega srebra in živosrebrovih spojih v okviru te uredbe prepovedati in jo urediti na mednarodni ravni.
Brez poseganja v prepoved take uporabe in poleg učinkovitih, sorazmernih in odvračilnih kazni, ki jih izvajajo države članice v primeru kršitev te uredbe, je primerno zagotoviti tudi nacionalni načrt v primeru, ko se pojavi več primerov neskladnosti s to prepovedjo, ki niso posamični, za rešitev težave obrtniškega kopanja in pridobivanja zlata ter kopanja in pridobivanja zlata v majhnem obsegu, pri katerih se za izločevanje zlata iz rude uporablja amalgamiranje z živim srebrom.
Največ živega srebra v Uniji se uporablja za zobni amalgam, ki je velik vir onesnaževanja okolja.
Zato bi bilo treba uporabo zobnega amalgama postopoma opustiti v skladu s Konvencijo in nacionalnimi načrti, ki zlasti temeljijo na ukrepih iz Priloge A Dela II Konvencije.
Komisija bi morala ob upoštevanju nacionalnih načrtov, ki jih zahteva ta uredba, in ob polnem upoštevanju pristojnosti držav članic glede organizacije in zagotavljanja zdravstvenih storitev in zdravstvene oskrbe oceniti izvedljivost dolgoročne postopne opustitve uporabe živega srebra v zobnem amalgamu, po možnosti do leta 2030, in o tem poročati.
Poleg tega bi bilo treba za ranljive skupine prebivalstva, kot so otroci in nosečnice ali doječe matere sprejeti posebne preventivne ukrepe za varovanje zdravja.
Uporaba zobnega amalgama bi morala biti dovoljena samo v predhodno odmerjeni inkapsulirani obliki, obvezna pa bi morala biti uporaba ločevalnikov amalgama v zobozdravstvenih ustanovah, v katerih se uporablja zobni amalgam ali odstranjujejo zalivke z zobnim amalgamom ali zobje s temi zalivkami, da se zaščiti zobozdravstvene delavce in paciente pred izpostavljenostjo živemu srebru in zagotovi, da se odpadki, ki pri tem nastanejo, zberejo in odstranijo v skladu z načeli ustreznega ravnanja z odpadki in nikakor ne uhajajo v okolje.
Zobozdravstveni delavci torej ne smejo uporabljati živega srebra v odprti obliki.
Amalgamske kapsule, kot so opisane v evropskih standardih EN ISO 13897:2004 in EN ISO 24234:2015, se štejejo kot primerne za uporabo s strani zobozdravstvenih delavcev.
Poleg tega bi bilo treba za ločevalnike amalgama določiti minimalno učinkovitost zadržanja.
Skladnost ločevalnikov amalgama bi morala temeljiti na ustreznih standardih, kot je evropski standard EN ISO 11143:2008.
Glede na velikost gospodarskih subjektov v zobozdravstvenem sektorju, ki jih uvedba teh zahtev zadeva, je primerno zagotoviti dovolj časa, da se prilagodijo novim zahtevam.
Usposabljanje študentov dentalne medicine in zobozdravstvenih delavcev na področju uporabe nadomestnih rešitev brez živega srebra, zlasti pri ranljivih skupinah prebivalstva, kot so otroci in nosečnice ali doječe matere, ter izvajanje raziskav in inovacije na področju zdravja zob in ustne votline, da bi izboljšali znanje o obstoječih materialih in tehnikah popravil ter razvili nove materiale, lahko pripomorejo k zmanjšanju uporabe živega srebra.
Z Direktivo Sveta št. 91/477/EGS [3] se je določil spremljevalni ukrep za notranji trg.
Ustvarjeno je bilo ravnovesje med obveznostjo zagotavljanja določenega prostega pretoka nekaterih vrst strelnega orožja in njegovih pomembnih sestavnih delov na območju Unije na eni strani in potrebo po nadzoru tega prostega pretoka z določenimi varnostnimi zagotovili, prilagojenimi tem proizvodom na drugi strani.
Glede nekaterih vidikov Direktive 91/477/EGS je potrebno nadaljnje sorazmerno izboljšanje, da bi obravnavali zlorabo strelnega orožja v kriminalne namene, ob upoštevanju nedavnih terorističnih dejanj.
V zvezi s tem je Komisija v svojem sporočilu z dne 28. aprila 2015 o Evropski agendi za varnost pozvala k pregledu navedene direktive in skupnemu pristopu na področju onesposobitve strelnega orožja, da bi preprečili njegovo ponovno usposobitev in uporabo s strani zločincev.
Ko je strelno orožje zakonito nabavljeno in posedovano v skladu z Direktivo 91/477/EGS, bi se morali uporabljati nacionalni predpisi o nošenju orožja, lovu ali streljanju v tarčo.
Za namene Direktive 91/477/EGS bi morala opredelitev posrednika zajemati vsako fizično ali pravno osebo, tudi partnerstva, za izraz „dobava“ pa bi moralo šteti, da vključuje posojanje in najem.
V Direktivi 91/477/EGS bi morali biti zajeti tudi posredniki, saj opravljajo storitve, ki so podobne storitvam trgovcev, in sicer v zvezi z obveznostmi trgovcev, ki so pomembne za dejavnosti posrednikov, kolikor imajo možnost izpolniti te obveznosti in kolikor teh obveznosti ne izpolnjuje trgovec glede iste osnovne transakcije.
Dejavnosti trgovca poleg proizvodnje zajemajo tudi prirejanje ali predelovanje strelnega orožja, pomembnih sestavnih delov in streliva, na primer skrajševanje strelnega orožja, s katerim bi spremenili njegov razred ali podrazred.
Popolnoma zasebne, nekomercialne dejavnosti, kot so ročno polnjenje ali ponovno polnjenje streliva iz sestavnih delov streliva za osebno uporabo ali prirejanje strelnega orožja ali pomembnih sestavnih delov, ki so v lasti zadevne osebe, kot so spremembe kopit ali merkov, ali vzdrževanje zaradi obrabe pomembnih sestavnih delov, ne bi smele šteti za dejavnosti, ki bi jih smel opravljati zgolj trgovec.
Da bi izboljšali sledljivost vsega strelnega orožja in pomembnih sestavnih delov ter olajšali njihov prost pretok, bi bilo treba vse strelno orožje ali njegove pomembne sestavne dele označiti z jasno, trajno in enotno oznako ter registrirati v zbirkah podatkov držav članic.
Vnosi v zbirkah podatkov bi morali vključevati vse informacije, ki omogočajo povezavo strelnega orožja z njegovim lastnikom, in beležiti ime proizvajalca ali blagovno znamko, državo ali kraj proizvodnje, tip, znamko, model, kaliber in serijsko številko strelnega orožja ali vse enotne oznake na okvirju ali zaklepišču strelnega orožja.
Pomembne sestavne dele, ki niso okvir ali zaklepišče, bi bilo treba v zbirkah podatkov evidentirati v kategorijah, ki so povezane s strelnim orožjem, na katerega se namestijo.
Da bi preprečili možnost, da se oznake zlahka izbrišejo, in da bi pojasnili, na katerih pomembnih sestavnih delih bi morale biti navedene oznake, bi bilo treba uvesti skupna pravila Unije za označevanje.
Ta pravila bi se morala uporabljati le za strelno orožje ali pomembne sestavne dele, proizvedene v Uniji ali uvožene vanjo 14. septembra 2018 ali po tem datumu, ko se dajo na trg, medtem ko bi za strelno orožje in dele, proizvedene v Uniji ali uvožene vanjo pred tem datumom, morale še naprej veljati zahteve glede označevanja in registracije iz Direktive 91/477/EGS, ki se uporabljajo do tega datuma.
Ob upoštevanju nevarne narave in dolge življenjske dobe strelnega orožja in pomembnih sestavnih delov, da bi pristojnim organom omogočili sledenje strelnemu orožju in pomembnim sestavnim delom za namene upravnih in kazenskih postopkov in ob upoštevanju nacionalnega procesnega prava je treba vnose v zbirkah podatkov hraniti 30 let po uničenju zadevnega strelnega orožja ali pomembnih sestavnih delov.
Dostop do te evidence in vseh pripadajočih osebnih podatkov bi moral biti omejen na pristojne organe in dovoljen največ deset let po uničenju zadevnega strelnega orožja ali pomembnih sestavnih delov za namene izdajanja ali odvzemanja dovoljenj ali carinskih postopkov, vključno z morebitno naložitvijo upravnih kazni, in največ trideset let po uničenju zadevnega strelnega orožja ali pomembnega sestavnega dela, če je tak dostop potreben za izvrševanje kazenskega prava.
Učinkovita izmenjava informacij med trgovci in posredniki na eni strani ter nacionalnimi pristojnimi organi na drugi strani je pomembna za učinkovito delovanje zbirk podatkov.
Trgovci in posredniki bi zato morali brez nepotrebnega odlašanja posredovati informacije nacionalnim pristojnim organom.
Da bi jim to olajšali, bi morali nacionalni pristojni organi vzpostaviti elektronske povezave, dostopne trgovcem in posrednikom, ki lahko vključujejo posredovanje informacij preko elektronske pošte ali neposredno prek zbirke podatkov ali drugega registra.
Kar zadeva obveznost držav članic, da vzpostavijo sistem spremljanja za zagotavljanje izpolnjevanja pogojev za izdajanje dovoljenj za strelno orožje v celotnem obdobju njegove veljavnosti, bi se morale te odločiti, ali naj ocena vključuje predhoden zdravstveni ali psihološki pregled.
Brez poseganja v nacionalno zakonodajo o poklicni odgovornosti se v zvezi z oceno ustreznih zdravstvenih in psiholoških informacij ne bi smelo domnevati, da so zdravstveni delavci ali druge osebe, ki predložijo tovrstne informacije, kakor koli odgovorni, kadar je strelno orožje, posedovano v skladu z Direktivo 91/477/EGS, zlorabljeno.
Kadar strelno orožje in strelivo nista pod neposrednim nadzorom, bi morala biti varno shranjena.
Če se strelno orožje in strelivo ne hranita v sefu, bi ju bilo treba hraniti ločeno.
Kadar je treba strelno orožje in strelivo predati prevozniku za prevoz, bi moral biti prevoznik odgovoren za ustrezen nadzor in hrambo.
Merila za ustrezno hrambo in varen prevoz bi bilo treba določiti v nacionalnem pravu, pri tem pa upoštevati število kosov in razred zadevnega strelnega orožja in streliva.
Direktiva 91/477/EGS ne bi smela vplivati na pravila držav članic, ki dopuščajo dogovore o zakonitih transakcijah s strelnim orožjem, pomembnimi sestavnimi deli in strelivom prek pošte ali interneta ali s pogodbami o prodaji na daljavo, kakor so opredeljene v Direktivi 2011/83/EU Evropskega parlamenta in Sveta [4], na primer prek spletnih avkcijskih katalogov, malih oglasov, telefona ali elektronske pošte.
Vendar je bistvenega pomena, da je mogoče preveriti identiteto strank v tovrstnih transakcijah in njihovo zmožnost, da jih sklenejo zakonito, ter da se to tudi dejansko preveri.
V zvezi s kupci je zato primerno zagotoviti, da trgovec ali posrednik z licenco oziroma dovoljenjem, oziroma javni organ ali njegov predstavnik preveri njihovo istovetnost in po potrebi dejstvo, da imajo dovoljenje za nabavo strelnega orožja, pomembnega sestavnega dela ali streliva, pred dostavo ali najpozneje ob njej.
Za najnevarnejše strelno orožje bi bilo treba v Direktivi 91/477/EGS uvesti strožja pravila, s katerimi bi bilo zagotovljeno, da tega strelnega orožja, z nekaterimi omejenimi in ustrezno utemeljenimi izjemami, ni dovoljeno imeti v lasti ali posesti ali trgovati z njim.
V primeru nespoštovanja teh pravil bi morale države članice sprejeti vse ustrezne ukrepe, ki bi lahko vključevali zaseg navedenega strelnega orožja.
Države članice pa bi morale imeti možnost, da dovolijo nabavo in posedovanje strelnega orožja, pomembnih sestavnih delov in streliva, razvrščenih v razred A, kadar je to potrebno v izobraževalne, kulturne, tudi za film in gledališče, raziskovalne ali zgodovinske namene.
Pooblaščene osebe bi lahko bili tudi orožarji, preizkuševalci orožja, proizvajalci, certificirani strokovnjaki, forenzični strokovnjaki in v nekaterih primerih osebe, ki sodelujejo pri snemanju za film ali televizijo.
Državam članicam bi moralo biti tudi dovoljeno, da posameznikom dovolijo nabavo in posedovanje strelnega orožja, pomembnih sestavnih delov in streliva, razvrščenih v razred A, za nacionalno obrambo, na primer v okviru prostovoljnega vojaškega usposabljanja v skladu z nacionalnim pravom.
Države članice bi morale imeti možnost, da priznanim muzejem in zbiralcem izdajo dovoljenje za nabavo in posedovanje strelnega orožja, pomembnih sestavnih delov in streliva, razvrščenih v razred A, kadar je to potrebno za zgodovinske, kulturne, znanstvene, tehnične ali izobraževalne namene ali namene kulturne dediščine, pod pogojem, da ti muzeji in zbiralci pred izdajo takšnega dovoljenja dokažejo, da so sprejeli potrebne ukrepe za obvladovanje tveganj za javno varnost ali javni red, tudi z ustrezno hrambo.
Pri izdaji tega dovoljenja bi bilo treba upoštevati posebne okoliščine, tudi naravo in namene zbiranja, države članice pa bi morale zagotoviti, da je vzpostavljen sistem za spremljanje zbiralcev in zbirk.
Trgovcem in posrednikom ne bi smelo biti preprečeno rokovanje s strelnim orožjem, pomembnimi sestavnimi deli in strelivom, razvrščenimi v razred A, v primerih, ko sta izjemoma dovoljena nabava in posedovanje takšnega orožja, pomembnih sestavnih delov in streliva, kadar je rokovanje z njimi potrebno, da se onesposobijo ali predelajo, ali v primerih, ko je to sicer dovoljeno v skladu z Direktivo 91/477/EGS, kakor je bila spremenjena s to direktivo.
Prav tako se trgovcem in posrednikom ne bi smelo preprečevati rokovanja s takšnim strelnim orožjem, pomembnimi sestavnimi deli in strelivom v primerih, ki jih Direktiva 91/477/EGS, kakor je bila spremenjena s to direktivo, ne ureja, na primer, ko gre za strelno orožje, pomembne sestavne dele ali strelivo za izvoz iz Unije ali orožje, ki ga nabavljajo oborožene sile, policija ali javni organi.
Trgovci in posredniki bi morali imeti možnost zavrniti izvedbo vsake sumljive transakcije za nabavo celih nabojev s strelivom ali sestavnih delov streliva s pravo netilko.
Transakcija se lahko šteje za sumljivo, če na primer vključuje količine, ki niso običajne za predvideno zasebno uporabo, če se za kupca zdi, da ne zna uporabljati streliva, ali če kupec vztraja pri plačilu z gotovino in hkrati ne želi predložiti dokazila o svoji istovetnosti.
Trgovci in posredniki bi morali imeti tudi možnost, da pristojnim organom prijavijo takšne sumljive transakcije.
Tveganje predelave akustičnega orožja in drugih vrst orožja za streljanje s slepimi naboji v pravo strelno orožje je veliko.
Zato je nujno obravnavati problem uporabe tovrstnega predelanega strelnega orožja pri storitvi kaznivih dejanjih, zlasti tako da se ga vključi v področje uporabe Direktive 91/477/EGS.
Nadalje bi morala Komisija, da bi preprečili tveganje, da se plašilno orožje in signalno orožje proizvede na način, ki bi omogočal njegovo predelavo za izstreljevanje šiber, krogel ali izstrelkov z delovanjem potisnega sredstva, sprejeti tehnične specifikacije, da bi zagotovili, da jih ni mogoče tako predelati.
Glede na visoko tveganje ponovne usposobitve nepravilno onesposobljenega strelnega orožja in da bi povečali varnost po vsej Uniji, bi moralo biti v Direktivi 91/477/EGS zajeto tudi tovrstno orožje.
Pojem onesposobljenega strelnega orožja bi moral odražati splošna načela za onesposabljanje strelnega orožja, ki jih določa Protokol proti nedovoljeni proizvodnji in trgovini s strelnim orožjem, njegovimi sestavnimi deli in strelivom, ki je priložen Sklepu Sveta 2014/164/EU [5], s katerim je bil navedeni protokol prenesen v pravni okvir Unije.
Solidarnost med državljani Unije in med državami članicami je ena od univerzalnih vrednot, na katerih temelji Unija.
To je skupna vrednota, ki usmerja ukrepe Unije in ji zagotavlja potrebno enotnost za reševanje sedanjih in prihodnjih družbenih izzivov, s katerimi so se mladi Evropejci pripravljeni spopadati z izražanjem solidarnosti v praksi.
Prav tako solidarnost spodbuja zanimanje mladih za skupni evropski projekt.
Načelo solidarnosti je določeno v členu 2 Pogodbe o Evropski uniji (PEU) in v preambuli Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.
V govoru o stanju v Uniji z dne 14. septembra 2016 je bila poudarjena potreba po vlaganju v mlade in napovedana ustanovitev evropske solidarnostne enote, da bi se za mlade po vsej Uniji ustvarile priložnosti, da pustijo svoj pečat družbi, pokažejo solidarnost in razvijajo svoje spretnosti, kompetence in znanje ter pri tem pridobijo neprecenljive človeške izkušnje, ki so ključne tudi za nastanek dejavnega in angažiranega državljanstva Unije.
Komisija je v svojem sporočilu z dne 7. decembra 2016 z naslovom „Evropska solidarnostna enota“ poudarila, da je treba okrepiti temelje solidarnostnega dela po vsej Evropi, mladim ponuditi več in boljše priložnosti za visokokakovostne solidarnostne aktivnosti na različnih področjih ter podpirati nacionalne, regionalne in lokalne akterje v njihovih prizadevanjih za spopadanje z različnimi izzivi in krizami.
Na podlagi tega sporočila se je začela prva faza evropske solidarnostne enote, s katero se mladim po vsej Uniji zagotavljajo priložnosti za prostovoljstvo, pripravništvo ali zaposlitev prek različnih programov Unije.
Ne glede na to, ali se te solidarnostne aktivnosti izvajajo pred začetkom veljavnosti te uredbe ali po njem, bi se morali pri njih še naprej uporabljati pravila in pogoji zadevnih programov Unije, iz katerih so bile financirane v prvi fazi evropske solidarnostne enote.
V okviru te uredbe je mogoče solidarnost razumeti kot občutek odgovornosti vsakega do vseh, da se zaveže za skupno dobro, kar se izrazi v konkretnih ukrepih brez razmišljanja o storitvi v zameno.
Mladi bi morali imeti na razpolago lahko dostopne priložnosti za udejstvovanje v visokokakovostnih solidarnostnih aktivnostih z močno evropsko razsežnostjo kot načinu za prispevanje h krepitvi kohezije, solidarnosti, socialne vključenosti in demokracije v sodelujočih državah v korist lokalnih skupnosti, s katerimi bi hkrati izboljšali svoje kompetence za osebni razvoj, s čimer bi se povečala njihova samozavest, samostojnost in motivacija za učenje, spodbujale njihov izobrazbeni, družbeni, umetniški, jezikovni, kulturni, državljanski in poklicni razvoj, ki bi jim pomagale pri aktivnem državljanstvu, izboljšale njihovo zaposljivosti in jim olajšale prehod na trg dela.
Navedene solidarnostne aktivnosti bi podpirale tudi mobilnost udeležencev.
Ta uredba uvaja program za ukrepe Unije, imenovan evropska solidarnostna enota, ki bo služil kot osnova za izvajanje pozitivnih družbenih sprememb s podpiranjem skupnosti posameznikov in subjektov, zavezanih h krepitvi solidarnosti po vsej Evropi.
Tako določa instrument financiranja za ukrepe Unije, uveden z namenom nepretrgane uporabe od datuma začetka veljavnosti te uredbe, in predstavlja podlago za evropsko solidarnostno enoto kot skupnost, ki bi s širšim vplivom aktivnosti v okviru evropske solidarnostne enote delovala kot vir navdiha za oblikovanje močnejšega duha solidarnosti v Evropi.
Mladim bi bilo treba ponuditi visokokakovostne solidarnostne aktivnosti, kar pomeni, da bi morale prispevati k uresničevanju ciljev evropske solidarnostne enote in pripomoči k spopadanju z družbenimi izzivi, obenem pa obravnavale potrebe lokalnih skupnosti.
Solidarnostne aktivnosti bi morale mladim nuditi priložnost pridobiti dragocene kompetence za osebni, družbeni, državljanski in poklicni razvoj, vključevati izrazito razsežnost učenja in usposabljanja, biti dostopne vsem mladim, se izvajati v varnih in zdravih razmerah in biti ustrezno ovrednotene.
Solidarnostne aktivnosti ne bi smele negativno vplivati na obstoječe zaposlitve ali pripravništva in bi morale prispevati h krepitvi zavez s področja družbene odgovornosti družb, ne da bi jih nadomestile.
Vsak subjekt, ki želi sodelovati v evropski solidarnostni enoti, ne glede na to, ali se financira iz proračuna evropske solidarnostne enote, drugega programa Unije ali iz drugega vira financiranja, bi moral, pod pogojem, da izpolnjuje posebne zahteve, prejeti znak kakovosti.
Zahteva glede znaka kakovosti se ne bi smela uporabljati za fizične osebe, ki se prijavijo za finančno podporo v imenu neformalnih skupin udeležencev evropske solidarnostne enote za njihove solidarnostne projekte.
Znak kakovosti, ki se dodeli sodelujočim organizacijam, bi moral potrjevati, da so te organizacije zmožne zagotoviti kakovost solidarnostnih aktivnosti, ki jih ponujajo.
Postopek za dodelitev znaka kakovosti bi morali na dostopen in pregleden način izvesti izvajalski organi evropske solidarnostne enote.
Dodeljeni znak kakovosti bi bilo treba redno ponovno ocenjevati in bi moralo biti možno, da se ga odvzame, kadar bi se med ponovnim ocenjevanjem ugotovilo, da pogoji za dodelitev znaka niso več izpolnjeni.
Evropska solidarnostna enota bi postala enotna vstopna točka za solidarnostne aktivnosti po vsej Uniji.
Treba bi bilo zagotoviti, da je evropska solidarnostna enota skladna z drugimi ustreznimi politikami, programi in instrumenti Unije ter da jih dopolnjuje.
Evropska solidarnostna enota bi se morala opirati na prednosti in sinergije obstoječih in predhodnih programov, zlasti programov Erasmus+ in Mladi v akciji.
Prav tako bi morala dopolnjevati prizadevanja držav članic za podporo mladim in olajšanje prehoda iz izobraževanja v zaposlitev v okviru shem, kot je na primer jamstvo za mladino, vzpostavljeno v skladu s Priporočilom Sveta z dne 22. aprila 2013 o vzpostavitvi jamstva za mladino, z dodatnimi priložnostmi za sodelovanje v solidarnostnih aktivnostih v obliki pripravništev ali zaposlitev v njihovih državah članicah ali čezmejno.
Prav tako bi bilo treba zagotoviti dopolnjevanje z obstoječimi mrežami na ravni Unije, ki se nanašajo na aktivnosti v okviru evropske solidarnostne enote, kot so evropska mreža javnih zavodov za zaposlovanje, EURES in mreža Eurodesk.
Poleg tega bi bilo treba spodbujati dopolnjevanje in lojalno sodelovanje med obstoječimi sorodnimi shemami in evropsko solidarnostno enoto, zlasti s shemami za mlade s področja solidarnosti, prostovoljstva, državljanske službe in mobilnosti, ki delujejo na nacionalni, regionalni ali lokalni ravni, ter s prednostnimi nalogami, povezanimi s solidarnostjo in mladimi v sodelujočih državah, kot je primerno, za vzajemno krepitev in obogatitev učinka in kakovosti takšnih shem in nadgrajevanje dobrih praks.
Evropska solidarnostna enota ne bi smela nadomestiti podobnih nacionalnih shem s področja solidarnosti, prostovoljstva, državljanske službe in mobilnosti.
Vsem mladim bi bilo treba zagotoviti enak dostop do nacionalnih solidarnostnih aktivnosti.
Spodbujati bi bilo treba partnerstva z evropskimi mrežami, ki so specializirane za nekatere pereče socialne probleme.
Da bi čim bolj povečali učinek evropske solidarnostne enote, bi morali imeti drugi programi Unije možnost prispevati k ciljem evropske solidarnostne enote, in sicer s podpiranjem aktivnosti, ki spadajo na njeno področje delovanja.
Ta prispevek bi bilo treba financirati v skladu z ustreznimi pravnimi akti zadevnih programov, da bi zagotovili večje sodelovanje mladih in civilne družbe ter večjo vključenost obstoječih prostovoljskih shem v državah članicah.
Sodelujoče organizacije bi morale po pridobitvi veljavnega znaka kakovosti dobiti dostop do portala evropske solidarnostne enote in biti deležne ukrepov za zagotavljanje kakovosti ter podpornih ukrepov glede na vrsto solidarnostne aktivnosti, ki jo nudijo.
Evropska solidarnostna enota bi morala mladim ponuditi nove priložnosti za prostovoljstvo, pripravništva ali zaposlitve ter za samoiniciativno oblikovanje in razvijanje solidarnostnih projektov, ki imajo očitno evropsko vrednost.
Te priložnosti bi morale pomagati pri odzivanju na neizpolnjene družbene potrebe in pri krepitvi skupnosti ter prispevati k izboljšanju osebnega, izobrazbenega, družbenega, državljanskega in poklicnega razvoja mladih.
Evropska solidarnostna enota bi morala podpirati tudi aktivnosti mreženja udeležencev in sodelujočih organizacij ter ukrepe za zagotavljanje kakovosti podprtih aktivnosti in boljše ovrednotenje učnih rezultatov udeležencev.
Prispevati bi morala tudi k podpori in krepitvi obstoječih organizacij, ki izvajajo solidarnostne ukrepe.
Prostovoljstvo pomeni pridobivanje bogatih izkušenj v okviru formalnega in neformalnega učenja, ki obogati osebni, družbeno-izobrazbeni in poklicni razvoj mladih ter njihovo zaposljivost in aktivno državljanstvo.
Prostovoljstvo ne bi smelo nadomestiti pripravništev ali zaposlitev ter bi moralo temeljiti na pisnem dogovoru o prostovoljstvu.
Komisija in države članice bodo pri politikah prostovoljstva na področju mladih sodelovale z odprto metodo usklajevanja.
Pripravništva in zaposlitve bi morali biti jasno ločeni od prostovoljstva, tako s finančnega kot z organizacijskega vidika.
Pripravništva nikoli ne bi smela nadomestiti zaposlitev.
Vendar lahko plačana pripravništva in zaposlitve spodbudijo prikrajšane mlade in mlade z manj priložnostmi k sodelovanju v aktivnostih, povezanih s solidarnostjo, do katerih morda sicer ne bi imeli dostopa.
Pripravništva lahko mladim olajšajo prehod iz izobraževanja v zaposlitev in lahko pomagajo spodbujati njihovo zaposljivost, kar je ključno za doseganje trajne vključitve na trg dela.
Pripravništva in zaposlitve v okviru evropske solidarnostne enote bi morala vedno plačati sodelujoča organizacija, ki gosti ali zaposli udeleženca.
Pripravništva bi morala temeljiti na pisnem sporazumu o pripravništvu v skladu z regulativnim okvirom, ki se uporablja za državo, v kateri se opravlja pripravništvo, kot je primerno, pri čemer bi morala slediti načelom iz Priporočila Sveta z dne 10. marca 2014 o okviru za kakovost pripravništev.
Evropska fundacija za izboljšanje življenjskih in delovnih razmer (Eurofound) je bila ustanovljena z Uredbo Sveta (EGS) št. 1365/75, da bi prispevala k načrtovanju in vzpostavljanju boljših življenjskih in delovnih razmer z dejavnostmi, oblikovanimi za povečevanje in širjenje znanja.
V zvezi s tem bi moral Eurofound upoštevati tudi srednje- in dolgoročne perspektive.
Eurofound je imel od ustanovitve leta 1975 pomembno vlogo pri podpori izboljšanja življenjskih in delovnih razmer po vsej Uniji.
Hkrati so se koncepti in pomen življenjskih in delovnih razmer razvijali pod vplivom družbenega razvoja in temeljnih sprememb na trgih dela.
Eurofound institucijam in organom Unije, državam članicam in socialnim partnerjem zagotavlja specializirane informacije z dodano vrednostjo s svojega strokovnega področja.
Eurofound bi moral še naprej izvajati raziskave, da zagotovi neprekinjenost primerjalnih analiz trendov na področju življenjskih in delovnih razmer ter razvoja trga dela v Uniji.
Pomembno je tudi, da Eurofound tesno sodeluje z ustreznimi organi na mednarodni ravni, ravni Unije in nacionalni ravni.
Eurofound ima v Bruslju urad za zvezo.
Finančne določbe ter določbe o načrtovanju programov in poročanju v zvezi z Eurofound bi bilo treba posodobiti.
Delegirana uredba Komisije (EU) št. 1271/2013 določa, da Eurofound izvaja tako predhodne kot naknadne ocene vseh tistih programov in dejavnosti, ki imajo za posledico večjo porabo.
Eurofound bi moral te ocene upoštevati pri večletnem in letnem načrtovanju programov.
Da se Eurofound zagotovi popolna samostojnost in neodvisnost in omogoči ustrezno izvajanje ciljev in nalog v skladu s to uredbo, bi mu bilo treba zagotoviti primeren in samostojen proračun, katerega prihodek bi bil izhajal predvsem iz prispevka iz splošnega proračuna Unije.
Za prispevek Unije in morebitne druge subvencije v breme splošnega proračuna Unije bi bilo treba za Eurofound uporabiti proračunski postopek Unije.
Revizijo zaključnih računov Eurofound bi moralo opravljati Računsko sodišče.
Prevajalske storitve, potrebne za delovanje Eurofound, bi moral zagotavljati Prevajalski center za organe Evropske unije (v nadaljnjem besedilu: Prevajalski center).
Eurofound bi moral sodelovati s Prevajalskim centrom, da bi določil kazalnike za kakovost, pravočasnost in zaupnost, jasno opredelil potrebe in prednostne naloge Eurofound ter vzpostavil pregledne in objektivne postopke za proces prevajanja.
Določbe v zvezi z osebjem Eurofound bi bilo treba uskladiti s Kadrovskimi predpisi in Pogoji za zaposlitev drugih uslužbencev Unije (v nadaljnjem besedilu: Pogoji za zaposlitev drugih uslužbencev), določenimi z Uredbo Sveta (EGS, Euratom, ESPJ) št. 259/68.
Eurofound bi moral sprejeti potrebne ukrepe za zagotovitev varne obravnave in obdelave zaupnih podatkov.
Po potrebi bi moral sprejeti varnostna pravila, enakovredna tistim iz sklepov Komisije (EU, Euratom) 2015/443 in (EU, Euratom) 2015/444.
Da se do začetka izvajanja te uredbe zagotovi nadaljevanje dejavnosti Eurofound, so potrebne prehodne proračunske določbe in prehodne določbe v zvezi z upravnim odborom, izvršnim direktorjem in osebjem –
Obvezna izjema, ki jo določa ta direktiva, bi morala prav tako omejiti pravico reproduciranja na način, da se omogoči vsako dejanje, ki je potrebno za spremembo ali pretvorbo ali prilagoditev dela ali drugega predmeta urejanja, da se izdela izvod v dostopnem formatu, ki upravičenim osebam omogoča dostop do tega dela ali drugega predmeta urejanja.
To vključuje zagotavljanje potrebnih sredstev za navigacijo po informacijah v izvodu v dostopnem formatu.
Vključuje tudi spremembe, ki bi bile potrebne v primerih, ko je format dela ali drugega predmeta urejanja že dostopen določenim upravičenim osebam, drugim upravičenim osebam pa morebiti ne, zaradi različnih oblik motenj ali invalidnosti ali okvar ali različnih stopenj teh motenj ali invalidnosti.
Dovoljene uporabe, določene s to direktivo, bi morale vključevati izvode v dostopnem formatu, ki jih izdelajo upravičene osebe ali pooblaščeni subjekti, ki zadovoljujejo njihove potrebe, bodisi da so ti pooblaščeni subjekti javne bodisi zasebne organizacije, zlasti knjižnice, izobraževalne ustanove in druge nepridobitne organizacije, ki so jim storitve osebam z motnjami branja ena od primarnih dejavnosti, institucionalnih obveznosti ali del njihovega poslanstva v javnem interesu.
Navedene uporabe, določene v tej direktivi, bi morale vključevati tudi izvode v dostopnem formatu, ki jih za izključno uporabo upravičenih oseb izdela fizična oseba v imenu upravičene osebe ali fizična oseba, ki upravičeni osebi pomaga pri izdelavi teh izvodov.
Izvode v dostopnem formatu bi bilo treba izdelati le za tista dela ali druge predmete urejanja, do katerih imajo upravičene osebe ali pooblaščeni subjekti zakonit dostop.
Države članice bi morale zagotoviti, da so vse pogodbene določbe, katerih cilj je na kakršen koli način preprečiti ali omejiti izvajanje te izjeme, nične.
Izjema, ki je določena v tej direktivi, bi morala pooblaščenim subjektom dovoliti spletno in nespletno izdelavo ter razširjanje izvodov del ali drugih predmetov urejanja, ki jih zajema ta direktiva, v dostopnem formatu v Uniji.
Ta direktiva ne bi smela nalagati obveznosti za izdelavo in razširjanje teh izvodov za pooblaščene subjekte.
Omogočeno bi moralo biti, da so izvodi v dostopnem formatu, izdelani v eni državi članici, na voljo v vseh državah članicah, s čimer bodo bolj razpoložljivi na notranjem trgu.
To bi zmanjšalo potrebo po podvajanju dela, potrebnega za izdelavo izvodov v dostopnem formatu za isto delo ali drug predmet urejanja po vsej Uniji, kar bi ustvarilo prihranke in povečalo učinkovitost.
Ta direktiva bi zato morala zagotoviti, da izvodi v dostopnem formatu, ki jih pooblaščeni subjekti izdelajo v kateri koli državi članici, lahko krožijo v vsej Uniji ter da upravičene osebe in pooblaščeni subjekti lahko do njih dostopajo v vsej Uniji.
Da bi spodbudili to čezmejno izmenjavo ter poenostavili medsebojno identifikacijo in sodelovanje med pooblaščenimi subjekti, bi bilo treba spodbujati prostovoljno izmenjavo informacij v zvezi z imeni in kontaktnimi podatki pooblaščenih subjektov s sedežem v Uniji, vključno s spletišči, če obstajajo.
Države članice bi zato morale informacije, ki jih prejmejo od pooblaščenih subjektov, predložiti Komisiji.
To za države članice ne pomeni obveznosti preverjanja popolnosti in točnosti teh informacij ali njihove skladnosti z nacionalnim pravom, ki prenaša to direktivo.
Komisija bi morala te informacije dati na voljo na spletu prek osrednje informacijske dostopne točke na ravni Unije.
To bi tudi pomagalo pooblaščenim subjektom ter upravičenim osebam in imetnikom pravic pri kontaktiranju pooblaščenih subjektov za pridobitev natančnejših informacij, v skladu z določbami iz te direktive in Uredbe (EU) 2017/1563 Evropskega parlamenta in Sveta [10].
Zgoraj navedena osrednja informacijska dostopna točka bi morala dopolnjevati informacijsko dostopno točko, ki jo bo vzpostavila Svetovna organizacija za intelektualno lastnino (WIPO), kakor je določeno v Marakeški pogodbi in katere cilj je poenostavitev identifikacije in sodelovanja med pooblaščenimi subjekti na mednarodni ravni.
Zahteve za dovoljenje ali priznavanje, ki jih lahko države članice določijo za pooblaščene subjekte, kot so zahteve v zvezi z zagotavljanjem splošnih storitev upravičenim osebam, subjektom, ki so zajeti z opredelitvijo pooblaščenega subjekta iz te direktive, ne bi smele preprečiti uporab, ki jih ta direktiva dovoljuje.
Državam članicam glede na posebno naravo izjeme, ki je določena v tej direktivi, njeno ciljno področje uporabe in potrebo po pravni varnosti za njene upravičence ne bi smelo biti dovoljeno nalaganje dodatnih zahtev za uporabo izjeme, kot je predhodno preverjanje komercialne razpoložljivosti del v dostopnih formatih, poleg zahtev, določenih v tej direktivi.
Državam članicam bi moralo biti dovoljeno le določiti odškodninske sheme glede dovoljenih uporab del ali drugih predmetov urejanja s strani pooblaščenih subjektov.
Da bi se izognili bremenu za upravičene osebe ter preprečili ovire za čezmejno razširjanje izvodov v dostopnem formatu in čezmernim zahtevam za pooblaščene subjekte, je pomembno, da so možnosti držav članic za določanje takšnih odškodninskih shem omejene.
Za odškodninske sheme zato ne bi smela biti potrebna vplačila s strani upravičenih oseb.
Odškodninske sheme bi morale veljati le za uporabe s strani pooblaščenih subjektov s sedežem na ozemlju države članice, ki določa to shemo, zanje pa ne bi smela biti potrebna vplačila s strani pooblaščenih subjektov s sedežem v drugih državah članicah ali tretjih državah, ki so pogodbenice Marakeške pogodbe.
Države članice bi morale zagotoviti, da ni še več obremenjujočih zahtev za čezmejno izmenjavo izvodov v dostopnem formatu v okviru takšnih odškodninskih shem kot v situacijah, ki niso čezmejne, vključno glede oblike in morebitne višine odškodnine.
Pri določanju višine odškodnine bi bilo treba ustrezno upoštevati neprofitno naravo dejavnosti pooblaščenih subjektov, cilje splošnega interesa v tej direktivi, interese upravičencev do izjeme, morebitno škodo za imetnike pravic in potrebo po zagotavljanju čezmejnega razširjanja izvodov v dostopnem formatu.
Upoštevati bi bilo treba tudi posebne okoliščine vsakega primera, ki izhaja iz izdelave posameznega izvoda v dostopnem formatu.
Ko je škoda imetnika pravic minimalna, plačilo odškodnine ne bi bilo potrebno.
Konvencija Združenih narodov o pravicah invalidov (v nadaljnjem besedilu: UNCRPD), katere pogodbenica je Unija, invalidom zagotavlja pravico do dostopa do informacij in izobrazbe ter pravico do udeležbe v kulturnem, gospodarskem in družbenem življenju na enaki podlagi kot drugim osebam.
S sprejetjem te direktive je namen Unije zagotoviti, da imajo upravičene osebe dostop do knjig in drugega tiskanega gradiva v dostopnem formatu po vsem notranjem trgu.
Zato je ta direktiva ključen prvi korak k izboljšanju dostopa do del za invalide.
Komisija bi morala ocenjevati stanje v zvezi z razpoložljivostjo del in drugih predmetov urejanja v dostopnih formatih, ki jih ta direktiva ne zajema, ter razpoložljivost del in drugih predmetov urejanja v dostopnem formatu za osebe z drugimi motnjami.
Pomembno je, da Komisija stanje s tem v zvezi natančno spremlja.
Po potrebi bi lahko razmislili o spremembah področja uporabe te direktive na podlagi poročila, ki ga predstavi Komisija.
Države članice bi morale imeti možnost, da še naprej zagotavljajo izjemo ali omejitev v korist invalidom v primerih, ki jih ta direktiva ne zajema, zlasti kar zadeva dela in druge predmete urejanja ter invalidnosti, ki jih ta direktiva ne zajema, na podlagi točke (b) člena 5(3) Direktive 2001/29/ES.
Ta direktiva državam članicam ne preprečuje določanja izjem ali omejitev pravic, ki niso harmonizirane v okviru Unije za avtorske pravice.
Ta direktiva spoštuje temeljne pravice in upošteva načela, priznana zlasti v Listini in UNCRPD.
To direktivo bi bilo treba razlagati in uporabljati v skladu z navedenimi pravicami in načeli.
Marakeška pogodba nalaga določene obveznosti glede izmenjave izvodov v dostopnem formatu med Unijo in tretjimi državami, ki so pogodbenice navedene pogodbe.
Ukrepi, ki jih je Unija sprejela za izpolnjevanje navedenih obveznosti, so zajeti v Uredbi (EU) 2017/1563, ki bi jo bilo treba brati v povezavi s to direktivo.
Ker cilja te direktive, in sicer da se izboljša dostop slepih in slabovidnih oseb ter oseb z drugimi motnjami branja v Uniji do del in drugih predmetov urejanja, zaščitenih z avtorsko pravico in sorodnimi pravicami, države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se zaradi njegovega obsega in učinkov lažje doseže na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji.
točki (e) in (f) se črtata;
odstavek 4 se spremeni:
v točki (a) se tretja alinea nadomesti z naslednjim:
je popolnoma v skladu z zahtevami iz najnovejše različice Kodeksa o varnosti dinamično podprtih plovil (Kodeks DSC) iz Resolucije IMO A.373(10);“;
točka (c) se nadomesti z naslednjim:
konstrukcija in vzdrževanje visokohitrostnega potniškega plovila in njegove opreme je v skladu s pravili za klasifikacijo visokohitrostnega potniškega plovila priznane organizacije ali enakovrednimi pravili, ki jih uporablja uprava v skladu s členom 11(2) Direktive 2009/15/ES.“;
Popravila, predelave in spremembe večjega pomena novih in obstoječih ladij in s tem povezano opremljanje so v skladu z zahtevami za nove ladje iz točke (a) odstavka 2; predelave ladje, ki so namenjene zgolj doseganju daljše dobe uporabe, se ne štejejo za spremembe večjega pomena.
Ladje, zgrajene iz enakovrednega materiala pred 20. decembrom 2017, izpolnjujejo zahteve iz te direktive do 22. decembra 2025.
Z odstopanjem od te direktive lahko država članica z več kot 60 potniškimi ladjami, ki so izdelane iz aluminijeve zlitine in plujejo pod njeno zastavo 20. decembra 2017, izvzame iz določb te direktive naslednje potniške ladje za naslednja obdobja:
potniške ladje razredov B, C in D, zgrajene iz aluminijeve zlitine po 20. decembru 2017, za obdobje 10 let po tem datumu; in
če navedene ladje plujejo izključno med pristanišči te države članice.
Vsaka država članica, ki želi uveljaviti to odstopanje, Komisijo do 21. decembra 2019 obvesti o takšni nameri in o njegovi vsebini.
Komisiji sporoči tudi vse naknadne spremembe.
Komisija obvesti druge države članice v skladu s členom 9(4).“;
Ro-ro potniške ladje razreda C, katerih gredelj je bil položen, ali ki so bile v podobni fazi gradnje, 1. oktobra 2004 ali po tem datumu, in vse ro-ro potniške ladje razredov A in B so skladne s členi 6, 8 in 9 Direktive 2003/25/ES.“;
odstavek 2 se črta;
v odstavku 3 se drugi pododstavek črta;
Država članica lahko po postopku iz odstavka 4 sprejme ukrepe, ki dovoljujejo enakovredne nadomestitve nekaterih posebnih zahtev iz te direktive, če so take enakovredne nadomestitve vsaj tako učinkovite kot take zahteve.“;
Država članica, ki uveljavi pravice iz odstavka 1, 2 ali 3, postopa v skladu z drugim do sedmim pododstavkom tega odstavka.
Država članica obvesti Komisijo o ukrepih, ki jih namerava sprejeti, vključno z zadostnimi podrobnostmi za potrditev primernega vzdrževanja ravni varnosti.
Če Komisija v šestih mesecih po prejemu obvestila sprejme izvedbene akte, ki vsebujejo njeno odločitev, da predlagani ukrepi niso upravičeni, se od navedene države članice zahteva, da spremeni predlagane ukrepe ali da jih ne sprejme.
Sprejeti ukrepi se določijo v ustrezni nacionalni zakonodaji ter se sporočijo Komisiji in drugim državam članicam.
Vsak takšen ukrep se uporablja za vse potniške ladje istega razreda ali za plovila, ki opravljajo prevoze pod istimi določenimi pogoji, brez diskriminacije glede na njihovo zastavo ali državljanstvo ali sedež njihovega upravljavca.
Ukrepi iz odstavka 3 se uporabljajo le, dokler ladja ali plovilo deluje pod navedenimi pogoji.
Države članice obvestijo Komisijo o ukrepih iz drugega in četrtega pododstavka prek podatkovne zbirke, ki jo v ta namen vzpostavi in vzdržuje Komisija in do katere imajo dostop Komisija in države članice.
Komisija objavi sprejete ukrepe na javno dostopnem spletišču.“;
v odstavku 5 se točka (c) nadomesti z naslednjim:
Komisija sprejme izvedbene akte, ki vsebujejo njeno odločitev, ali je odločitev države članice, s katero se plovba s tako ladjo ali plovilom prekine ali naloži dodatne ukrepe, upravičena zaradi velike nevarnosti za varnost življenja, premoženja ali okolja, in ki, če prekinitev ali naložitev dodatnih ukrepov ni upravičena, vsebuje njeno odločitev, ki od zadevne države članice zahteva umik prekinitve ali ukrepov.
posebna sklicevanja na ‚mednarodne konvencije‘ in resolucije IMO iz točk (g), (m), (q) in (zb) člena 2, točke (a) člena 3(2), točke (b) člena 6(1) in točke (b) člena 6(2).“;
v odstavku 2 se:
na podlagi izkušenj prilagodile tehnične specifikacije iz sprememb mednarodnih konvencij za ladje razredov B, C in D ter plovila;“
poenostavili in pojasnili tehnični elementi na podlagi izkušenj pridobljenih pri njihovem izvajanju;
posodobila sklicevanja na druge instrumente Unije, ki se uporabljajo za domače potniške ladje.“;
odstavka 3 in 4 se nadomestita z naslednjim:
Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov v skladu s členom 10a, da se sprejmejo spremembe te direktive iz odstavkov 1 in 2 tega člena.
V izjemnih okoliščinah, kadar je to ustrezno utemeljeno na podlagi primerne analize Komisije ter da bi preprečili hudo in nesprejemljivo grožnjo za pomorsko varnost, zdravje, življenjske razmere na ladji ali za delovne razmere ali morsko okolje ali da bi preprečili neskladnost s pomorsko zakonodajo Unije, se na Komisijo prenese pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov v skladu s členom 10a, s katerimi se spremeni ta direktiva, da se sprememba mednarodnih instrumentov iz člena 2 za namene te direktive ne bi uporabljala.
Ti delegirani akti se sprejmejo vsaj tri mesece pred iztekom roka, ki je mednarodno določen za tihi pristanek na zadevno spremembo, ali predvidenim datumom začetka veljavnosti navedene spremembe.
V obdobju pred začetkom veljavnosti takega delegiranega akta se države članice vzdržijo pobud za vključitev spremembe v nacionalno zakonodajo ali uporabo spremembe v zadevnem mednarodnem instrumentu.“;
Odkar je bil leta 2004 vzpostavljen življenjepis Europass, je bilo na spletu ustvarjenih več kot 100 milijonov življenjepisov Europass.
Dve predlogi prilog o kvalifikacijah, tj. priloga k diplomi Europass in priloga k spričevalu Europass, nudita informacije o vsebini in učnih izidih, povezanih s kvalifikacijo, ter o izobraževalnem sistemu države, ki kvalifikacijo izda.
Jezikovna izkaznica Europass se uporablja za opisovanje znanja jezikov.
Predloga za mobilnost Europass opisuje znanja in spretnosti, pridobljene v tujini z mobilnostjo za učenje ali delo.
Priporočilo Sveta z dne 22. maja 2017 zagotavlja skupno referenčno ogrodje za pomoč posameznikom in organizacijam pri primerjavi različnih sistemov kvalifikacij in ravni kvalifikacij v teh sistemih.
Svet v priporočilu z dne 20. decembra 2012 poziva države članice, naj do leta 2018 v skladu z nacionalnimi okoliščinami in posebnostmi ter po lastni presoji vzpostavijo ureditve za potrjevanje neformalnega in priložnostnega učenja, ki posameznikom omogoča, da se jim priznajo znanja, spretnosti in kompetence, ki so jih pridobili v okviru neformalnega in priložnostnega učenja, ter da pridobijo polno oziroma po potrebi delno kvalifikacijo.
Resolucija Sveta z dne 28. maja 2004 o krepitvi politik, sistemov in praks na področju vseživljenjske orientacije določa temeljne cilje politike vseživljenjske orientacije za vse državljane Unije.
V resoluciji Sveta z dne 21. novembra 2008 je poudarjen pomen orientiranja za vseživljenjsko učenje.
Portal o možnostih izobraževanja in kvalifikacijah v Evropi omogoča dostop do informacij o možnostih izobraževanja in kvalifikacijah, ki jih nudijo različni izobraževalni sistemi v Evropi, ter o primerjavi nacionalnih ogrodij kvalifikacij na podlagi EOK.
Evropska panorama znanj in spretnosti nudi informacije o znanjih in spretnostih za različne poklice in posamezne sektorje, vključno s ponudbo in povpraševanjem na nacionalni ravni.
Analiza prostih delovnih mest in drugih trendov na trgu dela je uveljavljen način zbiranja podatkov o znanjih in spretnostih za razumevanje težav, kot so vrzeli v znanjih in spretnostih, pomanjkanje znanj in spretnosti ter neskladja med trgom dela in kvalifikacijami.
Komisija je v tesnem sodelovanju z državami članicami in deležniki razvila in redno posodablja večjezično Evropsko klasifikacijo spretnosti/kompetenc, kvalifikacij in poklicev (ESCO), katere namen je spodbujati preglednost znanj in spretnosti ter kvalifikacij za izobraževanje in usposabljanje, pa tudi za namene, povezane z delom.
Po primernem testiranju in ob ustreznem upoštevanju stališča držav članic bi lahko Komisija ESCO uporabila v okviru Europassa; uporaba v državah članicah bi potekala na prostovoljni podlagi, potem ko bi jo te testirale in ocenile.
Evropska mreža služb za zaposlovanje (EURES), ki je bila vzpostavljena z Uredbo (EU) 2016/589 Evropskega parlamenta in Sveta, je sodelovalna mreža za izmenjavo informacij in lajšanje interakcij med iskalci zaposlitve in delodajalci.
Zagotavlja brezplačno pomoč iskalcem zaposlitve, ki se želijo preseliti v drugo državo, ter pomoč delodajalcem, ki želijo zaposliti delavce iz drugih držav.
S sinergijami in sodelovanjem med portaloma Europass in EURES bi lahko okrepili učinek obeh storitev.
Procesi na trgu dela, kot so objavljanje prostih delovnih mest, prijavljanje za zaposlitev, ocenjevanje znanj in spretnosti ter zaposlovanje, vse pogosteje potekajo prek spletnih orodij, ki uporabljajo družbene medije, velepodatke in druge tehnologije.
Izbor kandidatov poteka z orodji in postopki, ki iščejo informacije o znanjih in spretnostih ter kvalifikacijah, pridobljenih v formalnih, neformalnih in priložnostnih okoljih.
Formalno, neformalno in priložnostno učenje trenutno poteka tudi v novih oblikah in okoljih, nudijo pa ga različni ponudniki, zlasti z uporabo digitalnih tehnologij in platform, učenja na daljavo, e-učenja, medsebojnega učenja, množičnih odprtih spletnih tečajev in prosto dostopnih izobraževalnih virov.
Poleg tega se znanja in spretnosti, izkušnje in učni dosežki priznavajo v različnih oblikah, na primer z digitalnimi odprtimi značkami.
Digitalne tehnologije se uporabljajo tudi za znanja in spretnosti, pridobljene z neformalnim učenjem, kot sta mladinsko delo in prostovoljstvo.
Za namene tega sklepa se znanja in spretnosti razumejo v širšem smislu in zajemajo to, kar nekdo ve, razume in zna narediti.
Nanašajo se na različne vrste učnih izidov, vključno z znanjem in kompetencami ter sposobnostjo uporabe znanja in strokovnega znanja za izvedbo nalog in reševanje problemov.
Poleg priznanega pomena poklicnih znanj in spretnosti se vse bolj priznavajo prečna znanja in spretnosti in „mehke“ spretnosti, kot so kritično mišljenje, skupinsko delo, reševanje problemov in ustvarjalnost ter digitalne ali jezikovne spretnosti, ki so bistven pogoj za osebno in strokovno izpolnitev ter se lahko uporabijo na različnih področjih.
Posamezniki bi lahko imeli korist od orodij in svetovanja o ocenjevanju in opisovanju teh ali drugih znanj in spretnosti.
Tradicionalno so posamezniki predstavili informacije o svojih pridobljenih znanjih in spretnostih ter kvalifikacijah v življenjepisu in z dokazili, kot so spričevala ali diplome.
Zdaj pa so na voljo nova orodja, ki lahko olajšajo predstavitev znanj in spretnosti ter kvalifikacij z uporabo različnih spletnih in digitalnih formatov.
Ta nova orodja lahko tudi podpirajo posameznike pri samooceni njihovih znanj in spretnosti, pridobljenih v različnih okoljih.
Okvir Europass bi se moral odzivati na zdajšnje in prihodnje potrebe.
Uporabniki potrebujejo orodja, da lahko dokumentirajo svoja znanja in spretnosti ter kvalifikacije.
Poleg tega so lahko pri odločanju v zvezi z možnostmi za zaposlitev in izobraževanje koristna orodja za oceno znanj in spretnosti ter samooceno znanj in spretnosti, pa tudi dostop do pomembnih informacij, vključno z informacijami o možnostmi za vrednotenje in orientacijo.
Orodja Unije za znanja in spretnosti ter kvalifikacije bi bilo treba prilagoditi spreminjajočim se praksam in tehnološkemu napredku, da bodo še naprej relevantni in koristni za uporabnike.
To bi bilo med drugim treba doseči z ustvarjanjem inovativnih elementov, kot so interaktivna orodja, urejanje in oblikovanje dokumentov, z zagotovitvijo celovitejših, učinkovitejših in uspešnejših orodij in poenostavitvijo ter s povečano tehnično interoperabilnostjo in sinergijami med povezanimi orodji, tudi tistimi, ki jih razvijejo tretje osebe, pri čemer se upoštevajo posebne potrebe invalidov.
Poleg tega bi se lahko za podpiranje potrjevanja digitalnih dokumentov o znanjih in kvalifikacijah uporabljali ukrepi avtentikacije.
Okvir Europass, ki je bil vzpostavljen z Odločbo št. 2241/2004/ES, bi bilo zato treba nadomestiti z novim okvirom, ki bo omogočil odzivanje na spreminjajoče se potrebe.
Novi okvir Europass bi moral izpolniti potrebe in pričakovanja vseh posameznih končnih uporabnikov, kot so učenci, iskalci zaposlitve, vključno z brezposelnimi in delavci, pa tudi drugih upoštevnih deležnikov, kot so delodajalci (zlasti v malih in srednjih podjetjih), gospodarske zbornice, organizacije civilne družbe, karierni svetovalci, zavodi za zaposlovanje, socialni partnerji, izvajalci izobraževanja in usposabljanja, mladinske organizacije, ponudniki mladinskega dela, pristojni nacionalni organi in oblikovalci politik.
V njem bi bilo treba upoštevati tudi potrebe državljanov tretjih držav, ki prispejo v Unijo ali v njej prebivajo, da se podpre njihovo vključevanje.
Okvir Europass bi bilo treba razviti v zadostni meri, da bi se omogočil opis različnih oblik učenja ter znanj in spretnosti, zlasti tistih, ki se pridobijo v okviru neformalnega in priložnostnega učenja.
Pri tem bi bilo treba uporabiti pristop, ki je osredotočen na uporabnika, na podlagi povratnih informacij in zbiranja zahtev, vključno z anketami in testiranjem, pri tem pa pozornost nameniti posebnim sedanjim in prihodnjim potrebam ciljnih skupin Europassa.
Značilnosti Europassa bi morale zlasti odražati zavezo držav članic in Unije, da bodo invalidom zagotovile enak dostop do trga dela ter informacijskih in komunikacijskih tehnologij in sistemov.
Orodja Europass bi morala biti zaznavna, delujoča, razumljiva in robustnejša, s čimer bi bila dostopnejša za uporabnike, zlasti za invalide.
Posodobitve in spremembe okvira Europass bi morale potekati v sodelovanju z upoštevnimi deležniki, kot so zavodi za zaposlovanje, karierni svetovalci, izvajalci izobraževanja in usposabljanja in socialni partnerji, kot so sindikati in združenja delodajalcev, ob polnem spoštovanju potekajočega političnega sodelovanja, kot sta bolonjski proces in evropski visokošolski prostor.
Za uspešen razvoj in izvajanje okvira Europass je nadvse pomembno konstruktivno sodelovanje med Komisijo, državami članicami in deležniki.
Za obdelavo osebnih podatkov, ki se shranijo in obdelajo v skladu s tem sklepom, bi se morali uporabljati ustrezno pravo Unije o varstvu osebnih podatkov in nacionalni izvedbeni ukrepi.
Uporabniki bi morali imeti možnost, da omejijo dostop do svojih osebnih podatkov.
Sodelovanje v okviru bi moralo biti odprto za članice Evropskega gospodarskega prostora, ki niso članice Unije, pristopne države, države kandidatke in potencialne države kandidatke za pristop k Uniji, in sicer zaradi njihovega dolgotrajnega interesa in sodelovanja z Unijo na tem področju.
Sodelovanje bi moralo biti v skladu z ustreznimi določbami v instrumentih, ki urejajo odnose med Unijo in temi državami.
Informacije o znanjih in spretnostih ter kvalifikacijah, zagotovljene prek okvira Europass, pa ne bi smele izhajati samo iz sodelujočih držav, temveč iz širšega nabora držav in izobraževalnih sistemov ter bi morale odražati migracijske tokove iz drugih delov in v druge dele sveta.
Komisija bi morala zagotoviti dosledno izvajanje in spremljanje tega sklepa prek svetovalne skupine za Europass, ki jo sestavljajo predstavniki držav članic in upoštevnih deležnikov.
Svetovalna skupina bi morala po potrebi v sodelovanju z drugimi skupinami zlasti pripraviti strateški pristop k izvajanju in prihodnjem razvoju Europassa ter svetovati o razvoju spletnih orodij, vključno prek testiranja, in o informacijah, pridobljenih prek spletne platforme Europass.
Sofinanciranje za izvajanje tega sklepa se med drugim zagotovi iz programa Unije „Erasmus+“, vzpostavljenega z Uredbo (EU) št. 1288/2013 Evropskega parlamenta in Sveta.
Odbor, ustanovljen z navedeno uredbo, sodeluje pri strateških razpravah glede napredka pri izvajanju Europassa in glede prihodnjega razvoja.
Ker cilja tega sklepa, in sicer vzpostavitve celovitega in interoperabilnega okvira orodij in informacij, zlasti za nadnacionalne namene zaposlitvene in učne mobilnosti, države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se zaradi učinkov ukrepov lažje doseže na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji.
Načeloma bi morale biti obveznosti ter upravna in finančna bremena, ki jih imajo države članice, uravnotežene z vidika stroškov in koristi.
Dejavnosti, ki se bodo izvajale v okviru tega sklepa, bi se morale opreti na strokovno znanje agencij Unije na njihovem področju pristojnosti, zlasti Evropskega centra za razvoj poklicnega usposabljanja.
Odločbo št. 2241/2004/ES bi bilo zato treba razveljaviti brez poseganja v veljavnost ali status že izdanih dokumentov Europass.
Vse uveljavljene predloge za dokumente Europass bi morali ohraniti v novem okviru do takrat, ko bodo v skladu s tem sklepom narejene potrebne spremembe ali posodobitve.
Da bi zagotovili nemoten prehod na spletno platformo Europass, bi moral medmrežni sistem Europass, vzpostavljen z Odločbo št. 2241/2004/ES, še naprej delovati, dokler ne bo vzpostavljena in začela delovati Europass spletna platforma –
SPREJELA NASLEDNJI SKLEP: