Datasets:
PoetryMTEB
/
MultilingualPoetryThemeClassification

Dataset card Data Studio Files
xet
Community
language
stringclasses
81 values
author
stringlengths
1
120
⌀
title
stringlengths
1
409
⌀
text
stringlengths
4
32.8k
theme_code
stringclasses
6 values
theme_category
stringclasses
6 values
deepseek-v3-1-250821
stringclasses
6 values
kimi-k2-250905
stringclasses
6 values
doubao-seed-1-6-lite-251015
stringclasses
196 values
LZH
萧赜
估客乐
昔经樊邓役， 阻潮梅根渚。 感忆追往事， 意满辞不叙。
T3
生命、时间与存在
T3
T3
T3
ARA
مالك الهذلي
قصيدة فِدىً لِبَني لِحيانَ أُمَيِّ فَإِنَّهُم
فِدىً لِبَني لِحيانَ أُمَيِّ فَإِنَّهُم أَطاعوا رَئيساً مِنهُمُ غَيرَ عُوَّقِ أَبَأنا بِيَومِ العَرجِ يَوماً بِمِثلِهِ غَداةَ عُكاظٍ بِالخَليطِ المُفَرِّقِ فَقَتلى بِقَتلاهُم وَسَبياً بِسَبيِهِم وَمالاً بِمالٍ عاهِنٍ لَم يُفَرَّقِ فَيَبرَحُ مِنهُم موثَقٌ في حِبالِنا وَعَبرى مَتى يُذكَر لَها الشَجوُ تَشهَقِ مُكَبَّلَةً قَد خَرَّقَ السَيفُ حِقوَها وَأُخرى عَلَيها حِقوُها لَم يُخَرَّقِ
T4
社会、权力与历史
T4
T4
T4
JPN
宗鏡
null
おもひいつる　こころにうかふ　いにしへを　とほきものそと　へたてこしかな
T3
生命、时间与存在
T3
T3
T3
CES
Knoesl, Bohuslav
*** Na stůl svůj slavnostní jsem prostřel roucho bílé
Na stůl svůj slavnostní jsem prostřel roucho bílé a pohár toužení jsem snem svým vyzlatil a čekám zvědavě na vzrušující chvíle, na hodin šílení a vzkypělý var sil. Ať vteřin propasti jak hřebci splašení se řítí nitrem mým přes myšlénku i sen, opiem rozkoše jež bohatě se pění – na lásky schvácení jsem připraven. Dnů bratři šediví z odslálých bažin nudy kol mojich oltářů však lhostejně jdou dál skrz křoví tužeb mých v illusí úhor chudý – – Nic nehne se. Déšť, zima, srpnových sluncí pal. A slunce rozteklý a mroucí fantom rudý, bludičky radostí, stín zamračených skal – – –
T3
生命、时间与存在
T3
T3
T2
ARA
فتيان الشاغوري
قصيدة هنيئا أيها الملك المعظم
هَنيئاً أَيُّها المَلِكُ المُعَظَّم لَكَ المُلكُ المُؤَثَّلُ وَالمُتَمَّم مُلوكُ الأَرضِ كُلُّهُم نِظامُ ال فِرِندِ وَأَنتَ واسِطَةُ المُنَظَّم وَكُلُّهُمُ القَصيدُ وَأَنتَ بَيتُ ال قَصيدِ فَعَرفُ عَرفِكَ لَيسَ يُكتَم مَلَكتَ دِمَشقَ يا عيسى فَصَلّى عَلَيكَ اللَهُ خالِقُنا وَسَلَّم فَقَد أَلقَت عَصاها وَاِستَقَرَّت نَواها كَالمُسافِرِ حينَ يَقدَم بِمَن يَهَبُ الأُلوفَ وَما يَهابُ ال أُلوفَ تَجيشُ بِالجَيشِ العَرَمرَم وَهَل عُطلٌ بِمُلكٍ وَهوَ مِنكَ ال مُتَوَّجُ وَالمُسَوَّرُ وَالمُخَتَّم فَأَنتَ الشَمسُ عِندَ السِلمِ حُسناً وَعِندَ الحَربِ بَأسُكَ بَأسُ ضَيغَم لَبِستَ المُلكَ سِربالاً بِحُسنِ ال طِرازِ الأَخضَرِ المَرقومِ مُعلَم وَلَم يَكُ في مُلوكِ الأَرضِ شَرقاً وَغَرباً مَن نَراهُ مِنكَ أَعلَم مَلَكتَ المَسجِدَ الأَقصى فَعِش أَو يُزَفَّ لِوَصلِهِ البَيتُ المُحَرَّم وَأَنتَ اليَمُّ في اللَّزَباتِ جوداً وَلَيسَ مُيَمِّمٌ لِليَمِّ يُحرَم جَلَوتَ سَوادَ صَرفِ الدَهرِ عَنّا بِزُرقَةِ لَهذَمٍ وَبَياضِ مِخذَم وَفي غُدُرِ الدُروعِ تَخوضُ حَتّى تُريقَ مِنَ العِدا بِحُسامِكَ الدَّم سَحابُ نَداكَ أَروى الناسَ غَيري وَبَحرُكَ مُتأَقٌ بِالجودِ مُفعَم وَفي مِثلي جَزيلُ الأَجرِ يُحوى وَوَضعُ الشَيءِ مَوضِعَهُ يُقَدَّم وَكُلُّ الناسِ راثٍ لي وَداعٍ لِمَن يَحنو عَلَيَّ إِذا تَكَرَّم فَلا زالَت بِلادُكَ مُشرِقاتٍ فَلَولا أَنتَ في ذا الدَهرِ أَظلَم وَدُم في المُلكِ وَاِشرَب بِنتَ كَرمٍ لَها عَرفٌ كَعَرفِ المِسكِ يَفغَم بِكَفِّ مُهَفهَفٍ نَشوانَ أَلمى خَطائِيِّ النِّجارِ إِذا تَكَلَّم يَصولُ بِعَقرَبَي صُدغَيهِ لَسباً وَيَلسَعُ بِالذُؤابَةِ لَسعَ أَرقَم وَبَينَ جُفونِهِ هاروتُ سِحراً وَدونَ قَوامِهِ الرُّمحُ المُقَوَّمُ يُجاذِبُ رِدفُهُ خَصراً دَقيقاً فَمِنهُ خَصرُهُ خَصمٌ تَظَلَّم أُكَتِّمُ حُبَّهُ العُذرِيَّ لَكِن يَنِمُّ بِهِ عُذَيِّرُهُ المُنَمنَم وَمِن عَشرِ الثَمانينَ اِحتَواهُ فَلا يعتَب عَلَيهِ إِذا تَبَرسَم يُقابِلُ وَردَ خَدَّيهِ أَقاحٌ وَمَنظومُ الحَبابِ إِذا تَبَسَّم فَلَو في الحُسنِ ناظَرَهُ العَزيز ب نُ يَعقوبَ اِستَكانَ لَهُ وَسَلَّم فَلَيسَ يُقالُ فيهِ لَو إِذا ما رَآهُ كُلُّ مُنتَقِدٍ تَوَسَّم كَذَلِكَ كُلُّ مَلكٍ في البَرايا نَراهُ مُصَغَّراً عِندَ المُعَظَّم فَيا شَرَفاً لِدينِ اللَهِ يا مَن لَهُ المَجدُ المُؤَثَّلُ حيثُ يَمَّم وَهَل أَحَدٌ لَهُ في المُلكِ فَخرٌ كَفَخرِكَ بِالأَبِ الأَعلى وَبِالعَم بَنَيتَ المُلكَ في ضَمٍّ وَفَتحٍ وَكَسرٍ ثُمَّ وَقفٍ لَيسَ يُهدَم بِضَمِّ أَحِبَّةٍ وَبِفَتحِ ثَغرٍ وَكَسرِ عِدىً وَوَقفٍ فَهوَ مُحكَم لِغَيرِكَ لا لَكَ التَفسيرُ يا مَن يُعَلِّمُنا البَيانَ وَلا يُعَلَّم
T4
社会、权力与历史
T4
T4
T2
FAS
کمال الدین اسماعیل
شمارهٔ ۵۸ - وقال ایضاً و یذکر فیه مصالة الصّدر السّعید رکن الدّین مسعود صاعد و صدر الدّین عمر الخجندی
دلا گرمی کنی شادی، چه داری ؟ گاه آن آمد زمان خوشدلی دریاب که اکنون آن زمان آمد چو غنچه گر دلی داری قدم از خویش بیرون نه که از سودای دلتنگی چنین بیرون توان آمد گذشت آن روز ناکامی که از بس شورش و فتنه سر از سودا شد آسیمه ، دل از تنگی بجان آمد دل از اندوه تو بر تو ، چو غنچه رخ بخون شسته تن اندر خون دل غرقه ، بسان ناردان آمد غرور جهل و آه اهل دانش برفلک می شد وزین آنرا عوض سود و از آن اینرا زیان آمد بهر مجمع که دیدندی یکی از اهل معنی را زضجرت این بدان گفتی سبک تر کآن گران آمد سپاهان گر چو دوزخ بود آنگه ز آتش فتنه کنون باری بحمدالله چو خرّم بوستان آمد ز دود عود شد چون جیب مجمر دامن گردون ز زّر و سیم افشانده زمین چون آسمان آمد شب کینه بروز مهر حامل بود و ما غافل گل آسودگی پیدا ز خار امتحان آمد چکید آب حیات از کام اژدرها ، که دانست آن؟ برآمد لاله از آتش ، کرا این درگمان آمد؟ موصّل شد درخت اتّحاد از شاخ پیوندی وزان میوه لب خندان و طبع شادمان آمد خلاف ، الحق درختی بود همچون بید بن بی بر بجای آن چو برکندند ، گلبرگ جوان آمد قران مشتری با زهره مسعودست در عالم ز تأثیرش سعادتهای کلّی را نشان آمد چو باد آنکس که می انگیخت گرد فتنه از هرسو بفّر خواجگان اکنون چوآب آتش نشان آمد کسی کو تیر باران کرد چون قوس قزح از کین کنون از مهر همچون برق از دل زرفشان آمد چنان تیر ابابیل آنکه سنگ انداختی کنون چو طوطی در سخن گفتن شکر ریزش عیان آمد کسی کو چون خزان از شاخ بر می مند درّاعه بزر پاشی کنون همدست باد مهرگان آمد چو میخ آن کز خیانت نقب در دیوار و در می زد بحفظ زر چو مهر امروز معروف جهان آمد بعیّاری اگر شمشیر وقتی آمد بر سر زبطّالی کنون در پای چون اهل زمان آمد قلم را تیغ اگر وقتی ز تیزی سرزنش کردی کنونش پای می بوسد ، ربس کش مهربان آمد برون کرد آتش حدّت زخاطر سنگ آهن دل زفرط رقّت از چشمش همه آب روان آمد بسان جرعه دان آنکو حرامی بود و خون خواره به ذرّه ردّ مظلمت چون سرمه دان آمد نه آب اکنون زره پوشد ، نه آتش نیزه برگیرد چنین کاضداد عالم را ز یکدیگر امان آمد همی لرزد بخود بر تیغ، گویی برگ بیدستی همی لرزد بخود بر تیغ، گویی برگ خیزران آمد بدین شکرانه می مالد سپر برخاک رخساره که هرچ آمد بروی او ، ز زخم این و آن آمد خور ارزد تیغ ، از آن بیمست بر رفتن بدیوارش و گرمه شب روی کردست ، رویش زرد از آن آمد نکوبد آهن سرد از سبکساری درین دولت اگر چه گرز را این سرزنش از من گران آمد پروپای شد آمد نیست اکنون تیر را زان کوه خمیده پشت و پی کرده ، زعزلت چون کمان آمد همی چون موم بگذارد زره را آهنین اعضا زرشک آنکه رونق باردا و طیلسان آمد بغیبت نیز در جوشن زبان ننهد سنان زین پس که توقیع خداوندان ، زبان بند سنان آمد همی نازد دل دولت همی خندد لب ملّت که یار شافعیّ الوقت نعمان الزّمان آمد دو فرزانه ، دو دریا دل ، دو فرمان ده ، دو مولانا که نوک کلکشان سرّ قضا را ترجمان آمد بهر چ این کرد در خاطر ، قضا هم دست شد با او بهر چ آن کرد اندیشه ، قدر هم داستان آمد خم انگشتریّ این، دو دروازۀ عصمت نگین خاتم او چارسوگاه امان آمد ستم را پشت می لرزد چو روی عدل این بیند امل را جان همی نازد ، چو کلک آن روان آمد شبستان عروس غیبت تجویف دوات این نگارستان عقل و جان خطی کز آن بنان آمد معانیّ یکی باریک و روشن همچو ماه نو سخنهای یکی چون مه بلند و دلستان آمد عطای این چو صیت آن ، ز مشرق رفته تا مغرب ضمیر آن چو رای این ، منیر و غیب دان آمد کند از آستینهاشان گذر بر دامن سائل هرآن زرکان بمهر غیب اندر جیب کان آمد چو چشم احول ارچه جنس صورتشان دو می بیند بمعنی ذاتشان هر دو یکی چون توأمان آمد بنامیزد ! بنامیزد ! زهی دولت ! زهی همّت! که هرچ آن ارزو کردند از گردون چنان آمد گهر در معرض لفظ شما از خویش لافی زد از آن جایش دل شمشیر و بند ریسمان آمد هران مشکل که حلّ آن ، خرد را داشت سرگردان صریر کلکتان بروی بخندید و برآن آمد چنان شد لازم را یاتتان نصرت که پنداری که از وی هر سر سوزن ، درفش کاویان آمد باقبال شما از خون نگشت آلوده انگشتی جز آن خونی که از انگشت شاخ ارغنون آمد چنان شد ساخته در چنگ تدبیر شما عالم که در وی لحن بر بانگ نوای پاسبان آمد گهر با تیغ در بازار پیدا می نیارد شد زصیت صلحتان آوازه تا در اصفحان آمد بیاساید کنون مسجدّ ،سر افرازد کنون منبر که با توحید سنّت را بیکجا اقتران آمد نه از دست قلمتان رمح یارد سر برآوردن نه از سهم زبانتان تیغ یارد با میان آمد ضعیفان بر قوی زان سان شدند از عدلتان چیره که جان پردلان محکوم جسم ناتوان آمد نیاهخت آفتاب اندر هوایش تیغ بر ذرّه جهانی را که از حزم موالی سایبان آمد درای کاروان بانگ ارزند بر کوه ، کی یارد؟ کمر بسته ، کشیده تیغ، پیش کاروان آمد رهی کو گوشه گیری بود مانند زه از خامی چو قبضه زاشتباک این دو خانه بامیان آمد سخن بر یکدیگر پیشی همی جویند در طبعم همی خواهند پنداری زخاطر در بیان آمد زبان کلک صفرا وی ، سپسد و خشک بد یکچند بمدح آن سر انگشتان کنون رطب اللّسان آمد دوات ار داشت از عطت دماغ خشک از سودا زبحر مدحتان بازش ، نمی اندر دهان آمد فلک تاریخ دولت زین همایون عهد می گیرد که در برج شرف خورشید را با مه قرآن آمد قوی تر گشت رکن ملّت از پشتیّ صدرالدّین قوام الدین یکایک را بجای پشتوان آمد باجماع مسلمانان ، دعای هر دو واجب شد که بوی امن و آسایش زرنگ صلحشان آمد فریقین ازتوافقشان همی نازند در نعمت منم کز خوان انعامم نواله استخوان آمد قوافی گر چه معیوب است در این نظم می شاید که از بسیاری معنی چو گنج شا یگان آمد مبارک باد ومیمون باد این تحویل فرخنده که مبنای صلاح کار هر دو خا ندان آمد تمتّع بادتان جاوید ازین درّ گرانمایه که از عصمت چو اندیشه ، ز اندیشه نهان آمد
T5
神圣、超验与智慧
T5
T4
T5
HRV
Krešimir Bagić
Gaston D.
Un Marseillais, monsieur Brun, s'il voit un chapeau melon sur le trottoir, il ne peut se retenir, il shoute. Marcel PAGNOL Od Toulousea do Aix-en-Provincea nema veće legende od Gastona D. Ta brkata dobričina s istočnog sjedenja, krezubi pjetlić koji vonja na 'Gitanes' (kako bi rekla njegova Mary-Laurence), četrdeset godina oštri zube za OM. 1958. Gaston D. je prvi put došao na Vélodrome i vidio oproštajni 169. gol Gunnara Anderssona. "Ovo je mjesto na kojemu ću odsad rasti", pomislio je Gaston pa poviknuo: "Allez OM!" 1971. Gaston D. je probudio čitavu tribinu: "Gospodo, zovite policiju! Magnusson nabacuje loptu prema Skoblaru!" Trenutak poslije učinio je nagli trzaj glavom i stadion je eksplodirao. 1991. Gaston D. je, uz balote i pastis, kreirao jednu od provansalskih poslovica: "Chris Waddle je živi dokaz da se nogomet rodio u Engleskoj a razvio u Marseilleu." 1998. Gaston D. se pažljivo pogledao u zrcalo, zadovoljno si namignuo, uzeo papirić i zapisao: Barthez Desailly Boli Blanc Mozer Cezar Deschamps Waddle Skoblar JPP Bokšić Od Toulousea do Aix-en-Provincea nema veće legende od Gastona D. Ta brkata dobričina s istočnog sjedenja, krezubi pjetlić koji vonja na 'Gitanes' (kako bi rekla njegova Mary-Laurence), četrdeset godina oštri zube za OM. Ljudi se oko njega tiskaju kao oko proroka. Priča se da su ga za savjet tražili Hidalgo, Beckenbauer i Courbis. I da je svima uzvratio: "Moje riječi vrijede samo na tribinama. Vratite se na travnjak i pokušajte ih odande čuti."
T4
社会、权力与历史
T4
T4
CUSTOM:足球球迷传奇
HUN
Babits Mihály
A Magyarok Istenéhez
Vagy-e? S ki vagy? S mienk vagy-e? Csupán mienk és senki másé? Szabad-e hogy csupán a mienk légy? És lehetsz-e az, aki vagy, ha csupán a mienk vagy? S mégis: lehetsz-e aki vagy, ha nem tudsz csupán-mienk is lenni? Lehet-e világod végtelen, ha nem vagyunk mi is középen, és sorsunk a Tengely? Mi vár reánk? És jön-e még igazság? Vagy mi leszünk a keresztrefeszített a nemzetek közt? Akkor is középen áll a Kereszt, s ki szenved: Messiás. És ez van talán hátra még. Az embert, az aprót, megváltottad már. A népek váltsága jő most. S bizonnyal mienk vagy, Isten, amíg mi hordjuk a keresztet. Mert nem lehetsz a mérges kis Wotanok öccse te, egy a sok közül, pogány csillag, hanem ki eljött, csillagoltó nap, s kinél kisebb nékünk nem elég: magyarok és mindenek Istene.
T5
神圣、超验与智慧
T5
T5
T5
RUS
Багрицкий Эдуард Георгиевич
Знаки
Шумели и текли народы, Вскипела и прошла волна — И ветер Славы и Свободы Вздувал над войском знамена... И в каждой битве знак особый Дела героев освещал И страшным блеском покрывал Земле не преданные гробы... Была пора: жесток и горд, Безумно предводя бойцами, С железным топотом когорт Шел Цезарь галльскими полями... И над потоком желтой мглы И к облакам взметенной пыли Полет торжественный кружили Квирита медные орлы... И одноок, неукротимо, Сквозь пыль дорог и сумрак скал, Шел к золотым воротам Рима Под рев слоновий Ганнибал... Текли века потоком гулким, И новая легла тропа, Как по парижским переулкам Впервые ринулась толпа,— Чтоб, как взволнованная пена, Сметая золото палат, Зеленой веткой Демулена Украсить стогны баррикад... И вот, возвышенно и юно, Посланницей высоких благ,— Взнесла Парижская Коммуна В деснице нищей красный флаг... И знак особый выбирая У всех народов и времен, Остановились мы, не зная, Какой из них нам присужден... Мы не узнали... И над нами В туманах вспыхнула тогда, Сияя красными огнями, Пятиконечная звезда!..
T4
社会、权力与历史
T4
T4
T4
HIN
Karan Kovind
मानस
मानस मे एक रोष ठहरता मन पिघल पिघल जाता है। कुटिल- तम कि छाया अकुसित भव-दिगांन्त मे तन्द्रिल मन कुलसित अव्यक्त - भाव कूढ बन जाता है मानस मे एक रोष ठहरता मन पिघल पिघल जाता है अन्तस - भाव मे विचार आकुलित व्यक्त प्रणय-गीत मे धीर संकुलित नही सुदृढ - निश्चय मन हो पाता है मानस मे एक रोष ठहरता मन पिघल पिघल जाता है।
T3
生命、时间与存在
T3
T3
T3
LZH
梁鸿志
次和狱居春暮
不见朝曦见夕晖， 人间春不到圜扉。 诛求更比追逋急， 罗织从知漏网稀。 岂有茶汤供晚食， 断无风浴厌春衣。 无差别定吾能入， 穷子何须更念归。
T4
社会、权力与历史
T4
T4
T4
CES
Čacká, Marie
4. Ta má malá chaloupka
Ta má malá chaloupka Bylaby mé nebe, Kdyby do ní Pánbůh dal Mi, Liduško, tebe. Co mi naplat komůrka Hezká co kaplička, Dokud já tě tam nemám, Svého andělíčka.
T2
爱、情感与人际关系
T2
T2
T2
RUS
Кюхельбекер Вильгельм Карлович
Тоска по Родине
На булат опершись бранный, Рыцарь в горести стоял, И, смотря на путь пространный, Со слезами он сказал: "В цвете юности прелестной Отчий кров оставил я, И мечом в стране безвестной Я прославить мнил себя. Был за дальними горами, Видел чуждые моря; Век сражался я с врагами За отчизну и царя. Но душа моя страдала - В лаврах счастья не найти! Всюду горесть рассыпала Терны на моем пути! Без отчизны, одинокий, Без любезной и друзей, Я грущу в стране далекой Среди вражеских полей! Ворон сизый, быстрокрылый, Полети в родимый край; Жив ли мой отец унылый - Весть душе моей подай. Старец, может быть, тоскою В хладну землю положен; Может быть, ничьей слезою Гроб его не орошен! Сядь, мой ворон, над могилой, Вздох мой праху передай; А потом к подруге милой В древний терем ты слетай! Если ж грозный рок, жестокой, Мне сулил ее не зреть, Ворон! из страны далекой Для чего назад лететь?.." Долго рыцарь ждал напрасно: Ворон все не прилетал; И в отчаяньи несчастный На равнине битвы пал! Над высокою могилой, Где страдальца прах сокрыт, Дремлет кипарис унылый И зеленый лавр шумит!
T2
爱、情感与人际关系
T2
T2
T2
IND
Khairul Amin R
ENGKAU DAN SEBUAH NAMA
ENGKAU DAN SEBUAH NAMA Oleh Khairul Amin R Ketika memo menguap sebuah nama Senyumku binar sempurna Kelam temaram sang malam Remuk redam sang rindu Termenung sunyi dalam malu Lagi sebuah nama.. Tiada hampa selain ingat Relung hatiku telah tersengat Buncah dahsyat gelora hasrat Haturku kepada Rabbi Selip namamu pada munajat Lagi sebuah nama. idhofah dua rangkai kata Buat jiwa terus terjaga Penasaran berbuah tanya Tak disampaikan Lagi sebuah nama. hati yang menjaga Warna kerinduan seorang hamba Hingga harap bersahut sapa Bahtera sakinah keluarga Dalam doa untuk sebuah nama
T2
爱、情感与人际关系
T2
T2
T2
HUN
Kaffka Margit
A VÁROS
I Haloványselymű reggel, felhős fény, szőke színek, Lenn ódon, szürke minden, meleg szépiabarnával árnyalt, Torpad zömök pillére sok régi, régi háznak. Palakockákkal mustrás az esővert, ó kövezet. Alattam utcák és tornyok és fellegvár messzi képe, Súlyos hőhidak át a platinafényű vizen. - E roskatag, királyi város méla pompája izen: - - Sok csiklandón új látásnak ma friss idegekkel elébe! - Az erkélyen terítve...Itt ülök zsibbatag Álom, s fürdő után még, lágy távolokba nézve, Napfénycsík szállal át, - beletáncol a mézbe, - Jó volna itt maradni békén. De nem szabad! II Árkádos út, faragott, régi kövek! Nosza! Két buzgó szemembe venni Óbetűs írást, íves kapuboltot, Mindent! Lallala! Megindultam hát menni! Gyorsan, iránytalan! Most felfedezek! Ott térré tágul az utcasarok. Ó, - jobbra a víz már hídtorony, oszlop, Ormok, kupolák! nem! Mert én most balra akarok! Én odamegyek most, ahová akarok, Nincs, ki zavarjon, sürgessen, vigyen, Társ, akit féljek, hogy én zavarok, Ha jobbra, - ha balra, Jó nekem egyedül, igen, igen! Itt templom, ott hídak, - itt tornyok, ott ormok! Két árva szemem! Sok súlyos igéret! Dologra! Látni! - Ó mindjárt megyek én Ide is, oda is. Csak hadd ülök le kicsit! Hadd nézek, nézek! III Ni! A régi tanácsház órája az ott, A Havlata Pavlata regés remeke! Megvárom! Még öt perc, - még három, kettő! Ver zengve, - s kijönnek, mind a tizenkettő, Az apostolkák sorjába, körbe. Az Péter a kulcscsal, az János a könyvvel. És hosszú, vontujjú, vézna kezükkel Megáldanak engemet, az idegent is, Keresztet írnak és tovalengenek. A halál ezalatt egyre csenget, "Ne még!" - könyörögnek balrul a szobrok. A Paraszt, a Pénzvágy, a Hiúság tükörrel. De ő "igen"-t bizonygat kis vázfejével. - - Ám vége! Elverte sorát az óra, S a végső mozdulatba merevül Áldás, Halál. Amíg új óra száll. IV Mélyülő ívek elnyult denevérszínű árnya, Szilánkba-tört fénysávok a kőmozaikon már, Csengve koccan a lépés a barna padsoroknál, Csalóka távlatok a tömjénködös homályba. Benn bágyatag, fehér csipkékben a nagy oltár, Mély fakóarany derengés, halk mise-bűvölet, Álmatag, messzi sárgák, zárkózott lilaszínek Közt selymes, zümmögő hipnózis lágy fénypalástba járkál. Smaragd és rubint az ablak. Ó gyermeki, régi hitek! Pirosban láttam a poklot, izzó tűzbarlangjait én, Hűs légutat, híg lebegést a csillagok éji közén A kékben. - És vértanú-dicsfényt jelentett a zöldszín üveg. Gyöngén imára tett kis forró tenyereim közén Így lüktetett a vér át, zsibbatag test-delej áram, Szent voltam, sulytalan, lélek a zsongó áhitat-árban, Míg félcsukott pilláim fátylán így káprázott át a fény. - - V A várfal tornya. - Jön kulcscsal ifjú parasztasszonyka. Megy előttem gyertyával a horpadt kőgrádicson, Szoknyája friss, ragyog a szoros, fekete kontya, A mondókát szaporán, ügyesen, ontja: "Éhbörtön és kínzóház és vesztőhely volt e torony!" "Itt a ciszterna-száj. Itt lebocsátták hosszú kötélen. Adtak vele darab kenyérkét, pohárnyi vizecskét. Négy társa négyfelől láncon itt várta napokon, éjen, Hogy üvölt és nyög a mélyben. Ha csend lett, a másikat -, így sorba, - leeresztették." Mondja, mint balladát. Mutatja ősz Taliborka piciny emlékit! - "Ölt, foglalt, konspirált, - s itt gáláns franciakártyákat festett Vérrel, téglaporral, korommal - e néma üregbe tíz évig. Míg szép, úri fejét vevék itt." - Mondja, - s okos kis nőszeme fénylőn már borravalóra lesked. Valóban, ez ölnyi kőfal, e súlyos pincebolt hiába nem lett, Valóban, itt sóhajokat kellene hallanom, véres századok neszét, - De hányszor nyilt ki azóta, hány profán kíváncsi szemnek! A fátyol hányszor föllebbent! Nem lelem erét e percnek, - sorát, e versnek, - tán ráfogás, színfal az egész! - Ki! - - Vadszőllős kis felügyelő-ház! A déli ég kiragyogott. - Nyolcéves fiú trónol fáskamara-küszöbön, deszkaládán, Zöldharisnyás, pirostérdű. Gajdol játszós-komolyan ott, Kezébe' hosszú, karmesteri bot, - - Két hófehér nyuszi fülelve rá - ül kedvesen a hátsó lábán. VI A ghetto-temető ez, az ősi halott-negyed. - Földette, feketült sírkő, korhadt, fehér csont felásva, És elrakva, - mert szűk a hely már, - zsúfoltan egy a másra, Százados, nevetlen holtak, - cserélve gyermek, öreg, Rokonok, idegenek, Kalmár, alkimista, lévita rakásra. Még esőtől nedves a ribesz. - Halk zöldje hogy összefog! Vadócon és lazán bebokrozta már az aljat, Kis gyöngédleves ága a vésett betűkbe lankad, - - Nagy, tétova pazarság! Levél, kő, név, - mennyi sok! Hogy cikáznak néma gyíkok, - - És némán alkimista, lévita mind hogy hallgat! Egy kavicsot, - tiszteletül a törzs címerjelébe itt! Nagyhírű rabbi Lew, csillagok útja-tudója e holt, - - Komoly, középkori zsidó, - sápatag, hátba hajolt, Pihenésül sötét, eleven szeme a teleskópba kémlelt, Bár dolga után, csendesen éldelt, Okos kalmár (titkos alkimista), szent lévita és Tíz gyerek apja volt. VII - - És énbennem e percben olyan nagy a tisztelet. Lelkem legmélyén vallom! (és nagyon csendesen lépek,) - E sok régvolt idegennek, minden névtelen névnek, Minden elmult időknek, minden igaz halálnak, A tudva-befejezésnek, akarva-elnyugovásnak, Önnön sorsomnak is, a látva-magamravettnek, (Mert egyetlen fóruma, én, a fölöttem-ítéletnek,) - És a csendnek, a mosolynak, az alázatos beszédnek, A mély, komoly, egyszerű, kicsinybe-elmerült létnek, (Mert nem büntet, nem áld; csak elhalad, s elfeled, Önmagáért-való fazöldnek embersírok felett,) És párzó, vizes gyíkoknak a temetőfalon, Mindennek, - nagyon Adassék tőlem e percben tisztelet! VIII Szikrázó virág-színfoltok, nagy tűzpelargónia-ágyak, Szökőkút-szivárvány íve, - márványpad, nyírott bokor; - - - Szempillám úgy esik le. Halk szél jár, zsongító, bágyadt, Rózsaszín délután. Már felhőkbe vet a fény sávot. Nagy csend a hegyoldali kertben. Távolból zümmögő nyüzsgés - - Lenn, messze alattam a város, a város - - Top, Top! - - A kőlépcsőn valaki lassan felcsoszog. Kövérke, öreg nő jön, feketeternós, csipkefejékes. Léptenként görcsösen előrefeszíti a botot. Megáll. Felemeli arcát kis sóhajjal - s elnéz az egen. - - - Megint vár, - liheg. Most a virágokat szemléli, - s mosolyog. A kút nimfáin is tűnődik soká, - mert eközbe pihen. Kedves! Mint egy gyerek! - Virágai közt így ment át nagyanyám. - Mi jár eszébe! - Reszketeg feje bólogat. Min nevet? - - Hálisten elhaladt, - nem látott. Megmentve néki e magány! IX Jaj! - Már lámpák gyúlnak a homályban. - Jaj, messze morajlik az idegen város. Mi lenne, - ha feledném a hotel nevét? Jaj! Gyorsan sok zegzugos utcán! Úgy botlom a görcsös kövekben. Kisboltok előtt bámész, rossz-arcú népek. - Jaj! Miért is futok én itten? - - Mi közöm ide? Mim van itt nékem? Nem követ nyomon valaki - mögöttem? Jaj! Egy utcácska még, - kettő, - Ott kiérek. Ott robogás van, Fény, villamoskocsik, emberek, élet. X Már itt. A portás mosolyogva köszönt. Intim kávégőz, füst, - a pincér sürög, szalad, Aranyos tükrök, zaj, vitatkozó beszéd, Ujságok, szanaszét - Jó biztonságos fény. Jó meleg kulturaszag. És fenn a hotelszoba. Ma odatartozom. Ott hozzámtartozók: írás, könyv, ruha, csomag. Ó, - otthoni csomagok, - és otthoni gondok, Érdekek, undorok; vágyak, bolondok! - - Most vetkőztetik le a kisfiamat. Otthoni szobám. - Ott most lámpa nem ég, Homályban az asztal, a kályhasarok. - Ott halotti csendben a jövőmre várnak, Mert évekig láttak És mindent tudnak rólam a butorok. Prága, 1910
T3
生命、时间与存在
T1
T3
T3
LZH
陳師道
絕句四首
芒鞋竹杖最關身， 散髮披衣不待人。 三兩作鄰堪共活， 五千插架未爲貧。
T3
生命、时间与存在
T3
T3
CUSTOM:闲适生活
TUR
Didem Madak
Mr.Parkinson
Hergün uzak ülke kırpıntıları dökülür Güneşin ceplerinden. Yoksul aile babası cebi gibi, Biraz kasvetli ve susam kokulu. Sanki gretagarbo artisti ölür gibi Gün batana dek karabasanlar dolaştırır Sokaklarda hırdavatçılar, Gecenin her köşesinde sarhoşlar gündüzü kusarlar. Güneş vergi iade zarflarında saklanır. Ucuz elbise askılarında tiril tiril Amortiden bir deniz sallanır. Sabaha karşı nemli bir ıslık, Bir köşede siftinip duran sokak kedilerinin Tüylerini tarazlar. Yampiri bir yağmuru seyreder Dizilip rengârenk, pis kediler. Boyozcular Elleri yağlı, gözleri yağlı, Gönülleri yağlı pis adamlar. Güvenoyu alamamış martılar. Kemeraltı çarşısına alışverişe çıkarlar. Otuziki yerinden bıçaklanmış aşklar damlar gözlerinden. Kulenin altında bekler her öğlen Mr.Parkinson. Bu şehirde adamın biri Her öğlen bir deprem bekler.
T3
生命、时间与存在
T3
T4
T3
FRA
HUGO, Victor
LES ÉVANGÉLISTES
Sur des livres où rien n'était écrit encore, Quatre hommes méditaient quand mourut l'homme-Dieu ; Tournés au nord, au sud, au couchant, à l'aurore, Ces hommes se nommaient Luc, Jean, Marc et Matthieu. Pendant que sur leur noir registre Tombait l'ombre du mont sinistre, Et qu'ils rêvaient, battus des vents, On vit, sur la croix qui nous navre ; Les clous de l'immense cadavre Grandir et devenir vivants. Le premier clou devint un aigle à forme étrange, Le second fut un bœuf, le troisième un lion, Le quatrième prit la figure d'un ange Ayant l'éclair pour aile et pour œil le rayon ; Puis, s'envolant du haut calvaire, Ils quittèrent l'arbre sévère, Ils quittèrent l'affreux, chevet, Et chacun, dans l'ombre où nous sommes, À l'oreille de ces quatre hommes Vint raconter ce qu'il savait.
T5
神圣、超验与智慧
T5
T5
T5
LZH
嚴睿
遊十六洞天
十六洞天奇可憐， 神工鬼斧劈何年。 水多懷抱頻為曲， 峰各自尊不肯連。 信有虹橋能渡客， 豈無凡骨亦成仙。 濟川久矣需舟楫， 奚必高懸架壑船。
T1
自然、宇宙与地方感
T1
T1
T1
LZH
潘季馴
除夕
行到海窮處， 仍驚歳盡時。 燈前誰共影， 愁裏强吟詩。 遊子歸何日， 芳春坐可期。 滿城簫鼓動， 客思已淒其。
T2
爱、情感与人际关系
T3
T2
T2
LZH
陳康伯
題閩縣西湖
鑿開百頃碧融融， 潁上錢塘約略同。 楊柳兩堤連綠蔭， 芰荷十里馥香風。 波涵翠巘層層出， 潮接新河處處通。 輿誦載塗農事起， 從今歲歲作年豐。
T1
自然、宇宙与地方感
T1
T1
T1
LZH
陳堯典
峽山飛來寺
芙蓉削玉聳嶙峋， 雲壑中藏萬古春。 覽勝捫蘿還笑我， 凌空飛錫又何人。 猿聲啼冷千巖月， 山色幽無半點塵。 趺坐蒼崖觀不盡， 丹青天外畫圖新。
T1
自然、宇宙与地方感
T1
T1
T1
PAN
حسن ملک
باتاں پائیاں بات نہیں مُکدی
باتاں پائیاں بات نہیں مُکدی رویاں کالی رات نہیں مُکدی چھہندے پھرنے آں، جی بھیانے پر نفرت سوغات نہیں مُکدی کل اک سپ نوں ایہ سی شکوہ کیوں ایہ آدم ذات نہیں مُکدی ساون رو دھو ٹر جاندا اے نین جھڑی برسات نہیں مُکدی بُھکھ کلہنی، بڑا لڑے آں خورے کیوں کم ذات نہیں مُکدی سوہنی تے کُمہارن رہنا جد تک لہو دی وات نہیں مُکدی لکھدا رہے گا حسؔن صحیفے جد تک لہو دوات نہیں مُکدی
T4
社会、权力与历史
T4
T4
T3
CES
Medek, Rudolf
Odpoledne
Usmívá se na mne v odpolední chvíli líbezný francouzský kraj. Horké vlčí máky, u cest svlačec bílý, mladistvý jívový háj. Na rozcestí sedím. Ale kde se vzalo tu se vzalo dítě. Máma ryje v poli. Ty’s se zatoulalo, ke mně cupkáš hbitě. Mon vieux, díš tiše, proč tu sedíš sám? A ty nemáš dětí? Nejsem sama, víš-li. Sedm bratří mám, je nás jako smetí. Hnědé oči mám, i táta má je, máma, sedm bratří mých. Nemohla bych žíti na tom světě sama. Snad by to byl hřích. Smutno, věř mi, tomu, kdo tu žije sám. A když večer přijde, každý z nás má hvězdu, i já svoji mám, tu, jež první vyjde. Táta, máma, já a sedm bratří mých, dobře čítej: dvacet. Potom přijde noc. Pes vyje. Žabák ztich’. V postýlku jdu se skácet. A ty myslíš, bloude, že snad spinkám sama? S Pánem Ježíšem, hlavu v jeho dlani. Jeho andělé a hvězdy dřímou s náma. Nechci se vzbouzet ani...
T2
爱、情感与人际关系
T2
T2
T2
HIN
Ahmad Nadeem Qasmi
1. अक़ीदे
अपने माज़ी के घने जंगल से कौन निकलेगा! कहाँ निकलेगा बे-कराँ रात सितारे नाबूद चाँद उभरा है? कहाँ उभरा है? इक फ़साना है तजल्ली की नुमूद कितने गुंजान हैं अश्जार-ए-बुलंद कितना मौहूम है आदम का वजूद मुज़्महिल चाल क़दम बोझल से अपने माज़ी के घने जंगल से मुझ को सूझी है नई राह-ए-फ़रार आहन ओ संग ओ शरर बरसाएँ आओ अश्जार की बुनियादों पर तेशा ओ तेग़-ओ-तबर बरसाएँ इक तसलसुल से हम अपनी चोटें बे-ख़तर बार-ए-दिगर बरसाएँ ज़ेहन पर छाए हैं क्यूँ बादल से अपने माज़ी के घने जंगल से नौ-ए-इंसाँ को निकलना होगा इन अँधेरों को निगलना होगा
T3
生命、时间与存在
T3
T4
T3
RUS
Бенитцкий Александр Петрович
Задумал в брак вступить Кондрат
Задумал в брак вступить Кондрат; Шутить не любит он, задумал и - женат. "На ком?" - А бог знает! На девушке прекрасной, - Так сам он говорит. Но ежели молве Поверить беспристрастной, То на вдове.
T2
爱、情感与人际关系
T2
T2
T2
LZH
倪蜕
兰州杂诗
振袖上皋兰， 烟生闾井寒。 山深连大漠， 河急折回滩。 人苦风沙老， 魂惊行路难。 陇头呜咽水， 恻恻泪双弹。
T1
自然、宇宙与地方感
T1
T1
T1
LZH
吳堂
湖莊即事
十五嫁来時， 東墻桑壓枝。 早禾低處熟， 盛飯滿花瓷。 自從潦為沴， 常見水平隄。 燒桑餉東菑， 桑濕火力衰。 兒飢苦啼晝， 車踏我足胝。 東圩苗泛青， 西圩渺瀰瀰。 云是連夜雨， 海潮漫前陂。 出門搔首望， 嵗計嗟安支。 不愁寒與飢， 但愁官租遲。
T4
社会、权力与历史
T4
T4
T4
RUS
Монина Варвара Александровна
Бред с Голгофой
Мы не живем - мы спорим С Богом, с землей, со стрельбой Каждой радостью, каждым горем, Каждой судьбой. Ты жестокость и нежность запутал, Боже, Отсчитал дыханье, как серебро. И воин, - тогда - на Тебя похожий, Нам с Тобою вместе пронзал ребро. Но буду помнить Тебя, умирая, Целовать дыханье твое за всех, Чтобы каждому снова ночь огневая Танцевала на колесе.
T5
神圣、超验与智慧
T5
T5
T5
JPN
信寂
null
おもひやれ　ゆきもやまちも　ふかくして　あとたえにける　ひとのすみかを
T2
爱、情感与人际关系
T1
T2
T2
SPA
Miguel D´Ors
Fatum
Ese niño que llega, cartera remolona, botines desatados, al colegio de Sánchez no sabe que sus pasos felices por Sevilla -luz, patios, calles, cales- le acercan a Collioure. París, rue Vaugirard. Ese muchacho gris y desmadejado que avanza hacia el otoño verleniano del hondo Jardín de Luxemburgo no sabe que camina hacia Collioure. Por la alameda de oro -Soria pura-, lentos enamorados demorándose, mirándose en el Duero -Soria pura-. La novia, con manos inocentes, sacude la ceniza -tiza acaso- del hombro del poeta, que no sabe que tan dulces senderos le llevan a Collioure. El señor que, enlutado como un cirio, con su bastón y pasos soñolientos -domingo provincial- sube a los olivares de Baeza no sabe que sube hacia Collioure. El viejo arrebujado en sus recuerdos que mira cómo pasan, vertiginosos, los naranjos por la ventana del coche, y los aspira -Levante azul-, no sabe que por aquella ruta de flores y palomas y muchachas se está acercando a Collioure. Un súbito frenazo, la puerta abierta, el frío látigo de la lluvia. Sale a la noche y anda entre voces anónimas, oscuras, y olor a bajamar. La lluvia. Unas preguntas francesas, tan extrañas como un sueño, la lluvia, los papeles, la lluvia, los gendarmes mojados alzando la cadena fronteriza. Igual que un sueño todo. Francia, ya clareando, y aquel cartel: «CPLLIOURE», nombre jamás oído. No sabe que allí estaba, desde siempre, esperándole su muerte.
T3
生命、时间与存在
T3
T3
T3
SLV
Prelesnik, Matija
III. Svèt.
To Blondina je izrekla In v stanico svojo stekla, Snubci pa so kar obstali In pri sebi premišljali. Niso dolgo tako stali, Niso dolgo premišljali: Vljudno so se poklonili Pa so konjce zapodili Tja na izhod v domačijo, Tjakaj v lepo Furlanijo, Kjer stoji njih grad glaviti, Grad glaviti, ponositi; Forum Julii se zove, Daleč na okolo slove. Niso prej se oddehnili, Niso prej si odpočili, Kot na klopici domači In v domačem naslanjači. Ko so se pa oddehnili In od pota se spočili, Hudo jim je v glavi vrelo Signorine slovo smelo. Slovo bilo je žaljivo, Ali ne do cela krivo: Res je Ferdulf vojevoda Imenitnega poroda, Ali v pesmi nič ne slove, Pesem ga nikjer ne zove. Svoje slave nima. S slavo Kje si je ovenčal glavo? Ni še slave si pridobil, Ni so vraga ugonobil Ali pa zaplenil plena Iz sovražnega plemena, Kakor delajo to carji In sloveči vsi vladarji ... Hodi v sobi vojevoda Ferdulf, slavnega poroda, Kakor bi ga bil poparil In ga z batom kdo udaril. Misli mu je polna glava, A nobena mu ni prava; Težko stopa in ugiblje, Ves razburjen z glavo ziblje. Hildebrand je najstarejši, Najstarejši, najmodrejši; Hildebrand to pravi slovo, Modro slovo ie njegovo: „Na tem vrtu, božjem svetu Cvetka mnoga še je v cvetu. Pa pustimo signorino, To prevzetnico Blandino! Naj se dekle prevzetuje, A prevzetnost se kaznuje, Če na nji ne, na otrokih, Če ne precej, pa v obrokih. Pojdite iskat neveste, Prav je, kamorkoli greste! In najsi je dekle revno, Bodi, da je le pohlevno In ponižno in pa pridno, Zraven modro in previdno. Hvala Bogu na nebesih! Mnogo listja na drevesih, Mnogo je cvetic na polji, Izberimo si po volji, Lahko branje je vojvodi! Tako moja glava sodi.“ Moder starec, modro slovo Bilo tako je njegovo, Toda niso ga slušali, Ampak rajši so pristali Arnulfovi lahki glavi, Ki jim te besede pravi: „Hildebrand je sicer moder, A ljubezni še nikoder Ni okusil sladke zmede, Naj le zopet mirno sede! Jaz bi dvojil, če sploh ima Kaj srca, saj ne zanima Duše mlade ga razvnetje; Všeč mu naše ni početje, Po ljubezni on ne vpraša – Kaj ljubezen njemu naša! Kdor pa ve, kaj je ljubezen, Sladka, grenka ta bolezen, Ve, da zna jo zaceliti Le, kdor znal jo je vzročitit Mnogo se je poskušalo, Vse, kako li bi se dalo Zaceliti to bolezen, To bolezen in ljubezen. Niso mogli je drugače, Pa poslali so snubače; Ti pa zvezo so sklenili, Koj bolezen zacelili. Tudi mi smo že snubače, Ker le-to ne gre drugače, K nji poslali, ki storila Ali pa je uročila Vojevodi to bolezen, To bolezen in ljubezen. Ni odrekla nam do cela, Nekaj le si je želela; Ustrezimo ji, pa naša Bo nevesta in pristaša! Bože moj, kakovo slovo Hildebrandovo je ovo! Kaj bi htelo dekle revno, Dekle revno in pohlevno! Naša mila gospodinja, Naša mati vojvodinja Mora biti plemenita, Ponosita in glavita! In za vse to je Blandina, Slavnoznana signorina. Ajmo, vojsko naredimo Pa si slave pridobimo, Potlej pa kar po nevesto, Signorino lepo zvesto!“ Arnulfu je obveljalo. Glasno mu izrekel hvalo Ferdulf je za tako slovo, Za gorečnost to njegovo. Ali kaj je zdaj storiti? Kakšno slavo pridobiti? Hodi v sobi vojevoda Ferdulf, slavnega poroda, Misli mu je polna glava, A nobena mu ni prava; Težko hodi in ugiblje, Ves zamišljen z glavo ziblje. Zvite so Furlani glave, Nimajo zastonj te slave. Hitro Adalvin zdaj vstane In veselo roke mane, Svetijo oči mu žive Kot oči volkulje sive, Kadar se na plen napravlja In noge že v skok nastavlja. Pravi Adalvin to slovo, Zvito slovo je njegovo: „Glave si ne ubijajmo, Kar na vojsko se zravnajmo! Bog nebeški, dobri oče: On skrbi za svojce vroče – Kaj do skrbi nam in bede! Bog nam dal je za sosede Na izhodu tam Slovence, Te mrtvaške tožne sence! So Slovenci ljudstvo revno In vse mirno in pohlevno Kakor božji volek v grivi, Kakor jagnjiček na njivi. Njih orožje je oralo, Orožarna pa je tnalo, Kjer se vadijo za vojno, Oj, za vojno, jim dostojno, Za polje, kjer vidiš žito, Žito, vojsko ponosito! Vidite zdaj naše bede, Ko imamo te sosede Tu v bližini, tu za Sočo, Reko jaderno deročo. Naše slave ti Slovenci Mastne žrtve so prvenci. Ajte, kar po njih udrimo In njih dežel osvojimo; To ovenča našo glavo Z neizbrisno, večno slavo. Potlej konjce osedlajmo, Po nevesto odjahajmo!“ Resno pravi te besede, Še resneje zopet sede. Šum se dvigne po dvorani, Pohvale ga vsi dvorjani. Ali vstane vojevoda: „Ne tako mi, vi gospoda! Nič moči ne precenjujte In nikar ne zametujte Mi slovenskega mejaša. Zla bi vojna bila naša! Rod je oni mnogobrojen, Mnogobrojen, nas dostojen. Res na videz je pohleven, Pa je tudi narod gneven. Dosti so prizadejali Našim dedom, dosti dali Trdega jim opravila. Silna so Slovenci sila, Ko moči spoznajo svoje In vzbučijo bučne roje Za pepelišče očino Za besedo materino! Ali to naj vas ne plaši, Saj zaupam lesti vaši! Vi drugovi moji zvesti, Kdo li vešč je taki lesti, Da Slovence preslepimo, V pesti svoje jih dobimo?“ Zvite so Furlani glave, Nimajo zastonj te slave. Reče Viland: „Kaj storimo? Ajmo, list jim bel pošljimo, Naj k nam pridejo na gosti, Ko radosti bode dosti. To pa zgodi se o kresi, Ko se božji dan obesi, Ko prirejamo gostije, Kjer na čast se kresu pije. Kaj živeli bi v prepiru, Žijmo rajši v lepem miru! Pridite pa vsi boljarji In družinski gospodarji, Da prestane stara jeza In potrdi se zaveza. So Slovenci še preprosti, Precej k nam dospo na gosti, Mi pa že kako storimo, Da prepire zanetimo; Saj po glavi svoji zdravi Narod sluje naš lokavi! Ko zavre jim kri od srda, Pest udari naša trda, Potlej znaj kmet, da Furlani Trgajo meso kot vrani! Prav vse takrat pokoljimo, Vse na oni svet pošljimo. Ko poslali smo gospode, Narod ves naš suženj bode; Pohitimo v njih deželo, Naše bodi zadnje selo! Potlej konjce osedlajmo, Po nevesto odjahajmo.“ Šum se dvigne po dvorani, Pohvale ga vsi dvorjani. Vsak načrt le-ta pozdravlja, Hildebrand le se ustavlja: „Tako delo je zakotno In za viteze sramotno; Ž njim se bomo le grdili In črnili, ne slavili.“ Ali starca kdo posluša? Vsakdo se ob njem poskuša: V vojski pravo je drugače, V nji dopustne so zvijače. Vse bo videz tak imelo, Da je to slovensko delo, Da Slovenci so začeli In nalašč prepire vneli ... Ferdulf pošlje po pisarja In mu pismo pregovarja: „Langobardski vojevoda, Ferdulf, slavnega poroda, Ki smo vojvoda furlanski In patricius romanski In sorodnik mil vladarjev, Ki na mestu rimskih carjev Krono imajo železno In kraljujejo ž njo pezno V staroslavljeni Paviji, Mi s prestola v Furlaniji Pišemo vam bele liste, Pišemo iz duše čiste: Bog vas hrani bridke bede. Vas, slovenske nam sosede! Letos in uprav o kresi, Ko se božji dan obesi, Priredimo mi gostije, Kjer na čast se kresu pije. Pridite tačas k nam v gosti, Ko radosti bode dosti. Kaj živeli bi v prepiru, Žijmo rajši v lepem miru, Da prestane stara jeza In potrdi se zaveza. Pridite pa vsi boljarji In družinski gospodarji! Ferdulf to vam poročuje, V stolni grad vas pričakuje; Forum Julii se zove, Daleč na okolo slove.“ Pismo to pisar napisal In ga z lepo barvo vrisal, Ferdulf pa si sle izbere, Pošlje jih, kjer Soča dere; Bili sli so vitezovi, Da slovenski bi sinovi Lože in tembolj verjeli, V zanke lože se ujeli. Ferdulf pa še drug list spiše, Svojeročno ga nariše: Pismo spiše signorini, Svoji miljeni Blandini: „Oj, napravljaj hitro balo Prav bogato in pa zalo; Skoro okrog moje glave Zaiskri se venec slave!“
T4
社会、权力与历史
T4
T4
T4
LZH
虞嫄
詠竹
自矢貞心古井泉， 清寒徹骨自堪憐。 相看嵗暮青青色， 歴盡氷霜戴一天。
T1
自然、宇宙与地方感
T1
T1
T1
PAN
استاد دامن
کُجھ کہن نُوں جی پیا کَردا اے
کُجھ کہن نُوں جی پیا کَردا اے کُجھ کہن توں وی پیا ڈَردا اے کُجھ کہیۓ پاگل کہندے نیں چُپ رہئیے سِینا سَڑدا اے کُجھ کہن نُوں جی پیا کردا اے کُجھ کہن توں وِی پیا ڈَردا اے ایتھے تَن توں لِیڑے لاہؤندے نیں کر نَنگے جِسم نچاؤندے نیں عزتاں دے سِر کوئی کَجدا نئیں لاشاں نُوں خُوب سجاؤندے نیں کُجھ کہن نُوں جی پیا کردا اے کُجھ کہن توں وِی پیا ڈَردا اے ایتھے جذبے وِکدے ویکھے نیں ایتھے ہاڑے وِکدے ویکھے نیں اس جگ دِی اُلٹی گنگا وِچ پُھل ڈُبدا، پتّھر تَردا اے کُجھ کہن نُوں جی پیا کردا اے کُجھ کہن توں وِی پیا ڈردا اے دَھن دولت دَھرم اِیمان ایتھے گِیتا، انجیل، قُرآن ایتھے ایس دولت بدلے ہر کوئی ہَس ہَس کے سُولی چَڑھدا اے کُجھ کہن نُوں جی پیا کردا اے کُجھ کہن توں وِی پیا ڈردا اے کیہ رِشتے ناطے مان ایتھے؟ ہے دَولت رام رحمان ایتھے ایتھے دِن نُوں گُھپ ھنیرے نیں راتاں نُوں سُورج چڑھدا اے کُجھ کہن نُوں جی پیا کردا اے کُجھ کہن توں وِی پیا ڈردا اے ایتھے لیڈر پان بُھلیکھے جی ایتھے لُٹ دے لمبے لیکھے جی ہر بندہ ایتھے ہَر ویلے پَیسے دا کلمہ پڑھدا اے کُجھ کہن نُوں جی پیا کردا اے کُجھ کہن توں وِی پیا ڈردا اے
T4
社会、权力与历史
T4
T4
T4
CES
Mach, Gustav
Otci.
Ty předobrý náš tatíčku, že šedivíš nám v stáří? To stříbro Tvojí lásky k nám jen kol Tvé hlavy září.
T2
爱、情感与人际关系
T2
T2
T2
ZHO
落尘
龙腾断桥
淬过，选过；集落于两条平行线上的 冷清缀化成的斑红 如今 只剩下牵手嘻闹的奔逐 迤迤拖过南下北上的山林里头 望着，成群叫嚣的摊 望着，清晨每每的雾隐… 望着你那崩裂颓峙的身影 爬满藤缠的树桱 系着 突兀鲜明的告示牌 在失去沙哑的踽说里 重覆聆听着 旅人 恍然自说的岁月遗迹 是墓志铭 也，是彪炳的轨迹 虽然，隔着条产业道路 雾里依然 輷輷 隐约的爬着陡坡的喘声 爬着，爬着；有朝一日 藤蔓爬上了身……
T3
生命、时间与存在
T3
T3
T3
ITA
Gaspara Stampa
CLXV
S'una vera e rarissima umiltate, una fé più che marmo e scoglio salda, una fiamma ch'abbrucia, non pur scalda, un non curar de la sua libertate, un, per piacere a le due luci amate, aver l'alma al morir ardita e balda, un liquefarsi come neve in falda mertan per tempo omai trovar pietate, io devrei pur sperar d'aprir lo scoglio, ch'intorno al core ha il mio signor sì sodo, ch'altrui pregare o strazio anco non franse. Ed io ne prego ardente, come soglio, Amor e lui, che m'hanno stretto il nodo, e san quanto per me si piange e pianse.
T2
爱、情感与人际关系
T2
T2
T2
ASM
যুতিকা ফুকন
বিষাদ
আবেগ-বিহ্বল মূহূৰ্ত্তবোৰত বৰকৈ অনুভৱ কৰো তোমাক আবৰণ ফালি বিষাদবোৰ নিগৰি আহে অবোধ্য মনে মৰ্ম্মস্পৰ্শী স্মৃতিৰ টুকুৰাবোৰ সাবটি উচুপি কান্দে ।।।।।। আৰু এসময়ত দুখ আৰু চকুপানীৰ বুজাবুজিত ক্ষান্ত হৈ পৰে সকলোবোৰ ।।।।
T2
爱、情感与人际关系
T2
T2
T2
ASM
অংকুৰ জ্যোতি বুঢ়াগোঁহাই
চকুলো ( নিৰিহৰ মৃত্যুত্‌....)
নিৰিহ নিৰলম্বৰ তেজেৰে আজি সেমেকা আইৰ বুকু । আই তোমাৰ চকুলো মই কেনেকৈ মচো ! বতাহত শুনো বিষাদৰ গান সন্মুখত দেখো তোমাৰ উকা হাত আই তোমাৰ চকুলো মই কেনেকৈ মচো ! আঘোণৰ মেট -মৰা শস্যৰ পথাৰত বাৰুদৰ ক'লা আঁচোৰ আই তোমাৰ চকুলো মই কেনেকৈ মচো ! দশোদিশে কেবল অবোধ শিশুৰ মাতত মৃত্যুৰ চিৎকাৰ সন্মুখত নিমিষতে গঢ়ি উঠে তেজে ধোৱা মাটিৰ শিতান। আই তোমাৰ চকুলো মই কেনেকৈ মচো !
T4
社会、权力与历史
T4
T4
T2
ASM
মেহেনাজ সৰকাৰ
বিয়লী আকাশৰ স্তব্ধ সময়
বিয়লী আকাশৰ স্তব্ধ সময় নহয় মাথো এটি কবিতাত জীৱন জুৰি বৈ যোৱা স্মৃতিৰ বোকোচাত বিয়লী আকাশ মুখামুখি ঘৰৰ দুটি দুৱাৰত এটিত মই আনটোত তুমি কি চাইছিলো তেনেকৈ দুজনে একান্ত গোপনে মনালিছাৰ হাঁহিৰ দৰে তোমাৰ হাঁহি নহ’লেও হৃদ সাগৰত ঢৌ তোলাত কোনো গুণে কম নাছিল মনৰ চোতালত ৰিমজিম ৰিমজিম সপোনৰ চুমাচুমি ফাগুনে কঢ়িয়াই নতুন আশাৰ মৌচুমী বছৰ বাগৰি গ’ল সময় সলনি হ’ল সলনি নহ’ল বিয়লী আকাশৰ স্তব্ধ সময় ।
T2
爱、情感与人际关系
T2
T2
T2
ITA
Eustachio Manfredi
Qual feroce leon, che assalit’abbia
Qual feroce leon, che assalit’abbia Pastor malcauto, e il preme e’n fuga il caccia: Quei d’elce o quercia all’alte annose braccia Ricovra, e schiva del crudel la rabbia, Il qual gli è intorno e con spumanti labbia Ruggendo il mira e pur quel tronco abbraccia Coll’unghie adunche, e il crolla, e pur procaccia Salirvi, e sparge in van col piè la sabbia Così Costei, che del leon d’Inferno Fuggì gli artigli, ed ha ricovro amico Su i santi rami del gran tronco eterno: L’ira non teme più del fier nemico, E lo vedrem pien d’aspro duolo interno Tornar ruggendo a quel suo centro antico.
T5
神圣、超验与智慧
T5
T5
T5
CES
Hajniš, František
U červeného srdce.
Velrybu i perlu V mořském najdeš chladě; Kopřiva i růže V jednom kvete sadě. Tak i jedno srdce Brzy láskou hoří, Brzy ho zas krutá Bolest bídně moří. V lidských srdcí hloubi Žádný nedohlídne; V jednom najdeš zlato, V druhém kovy bídné. Žádný nevyskoumá, Co se v srdci skrývá, A proč někdy bodré, Někdy smutné bývá. Tak i v srdci červeném Mnohý cit se střídá: Hojnost v prvním poschodí, Při zemi však bída; Spokojenost, štěstí Ve komůrce bydlí, V pokoji však skvostném Pouhý smutek sídlí. Žádný nevyskoumá, Co kdo v srdci mívá; Oko radost jeví, Srdce bolest skrývá.
T2
爱、情感与人际关系
T2
T2
T3
CES
Perný, Břetislav
Frič.
Už není pryč don Pepi Frič. „Co dělá, co teď píše?“ národ ptá se se své výše. „Nemáš na tom, lide, dosť, že jsem zase Tvůj já hosť?“
T4
社会、权力与历史
T4
T4
T2
LZH
智藏
五言翫花鶯一首
桑門寡言晤， 策杖事迎逢。 以此芳春節， 忽值竹林風。 求友鶯嬌樹， 含香花笑叢。 雖喜遨遊志， 還媿乏雕蟲。
T1
自然、宇宙与地方感
T1
T1
T6
PAN
فلک شیر تبسم
جیہڑے بوہتا پیار جتاون والے نیں
جیہڑے بوہتا پیار جتاون والے نیں اُتوں سوہنے اندروں دل دے کالے نیں رات ہنیری دے وچ چانن ہویا نہیں میں تے اپنی رت دے دیوے بالے نیں آ جا تینوں کھول کتاب گناواں میں ہجر تیرے وچ کِنّے دکھڑے جالے نیں دوکھا سی اوہ جس نوں منزل جاتا میں یار جوانی دے دن ایویں گالے نیں اوہناں ناگاں نے ای فلک نوں ڈنگیا اے چُلیا دُدھ پیا کے جیہڑے پالے نیں
T2
爱、情感与人际关系
T2
T2
T2
DEU
Eugen Gomringer
irish
green and sheep sheep and cow cow and green green and cow cow and sheep sheep and green have been seen
T1
自然、宇宙与地方感
T1
T1
T1
SLK
Nóra Ružičková
beckettove kone
usadím sa na lavičke zapálim si vyfúknem a odklepem hneď sa začnú okolo mňa nenápadne zhromažďovať holuby opatrnícky našľapujúc akoby mali nohy potiahnuté citlivou detskou pokožkou tie najobyčajnejšie šedé vždy chorobne vyzerajúce mestské holuby pozorujú ma hľadia na mňa ako kone na becketta – znepokojujúco podráždene každý zvlášť aj všetci odrazu ako dobre zmontované súčiastky detekčného zariadenia
T3
生命、时间与存在
T3
T3
T3
ENG
Thomas Campion
Integer Vitae
THE man of life upright, Whose guiltless heart is free From all dishonest deeds, Or thought of vanity; The man whose silent days In harmless joys are spent, Whom hopes cannot delude, Nor sorrow discontent; That man needs neither towers Nor armour for defence, Nor secret vaults to fly From thunder's violence: He only can behold With unaffrighted eyes The horrors of the deep And terrors of the skies. Thus, scorning all the cares That fate or fortune brings, He makes the heaven his book, His wisdom heavenly things; Good thoughts his only friends, His wealth a well-spent age, The earth his sober inn And quiet pilgrimage.
T5
神圣、超验与智慧
T5
T5
T3
LZH
陳來章
醉言
客饋麯君殊太虐， 清明大醉鸕鷀杓。 舉杯問花花不言， 酒正使人人可憐。 春隂細雨苔徑滑， 倉庚欲喚枯桐發。 夜讀窓前萬卷書， 朝看室内釜遊魚。 李杜聲名燭天表， 當時際遇何草草。 制科只重宋儒疏， 子虚長楊向誰賦。 髙才名徳惟王公， 一言落筆蛇為龍。 亦知肉食非長慮， 紛紛都向此中去。 青衿才士狂且貧， 白眼少年目攝人。 春風花栁年年路， 埋没英雄不知數。 平津閣廢空落霞， 誰能干謁王孫家。 縣官督税如哮虎， 蓬鬢蕭蕭坐環堵。 籬脚疎篁無力種， 床頭雄劍強起舞。 不如典衣沽酒酣青天， 目送碧桃花下釣魚船。
T4
社会、权力与历史
T4
T4
T4
CES
Koubek, Jan Pravoslav
III. Výjev citů
Jako matka pro syna běduje svého, Když se mořem vrací z kraje dalekého, Když divoká bouře, ze všech zuříc stran, Strach a zkázu z tisícerých sype bran Na loď ztříštěnou, sem tam se zmítající, Na niž matka s břehu hledíc zoufající O pomoc i zem i nebe zaklíná, – A však sám jen Bůh jest pomoc jediná: Takto tesknilo jest věrné Čechů plémě, Když po končinách všech naší krásné země Letěla na orlích křídlech smutná věsť, Že nemocí drahý Kníže sklíčen jest! Tisícero srdcí bylo zarmouceno, Tisícero hlasů lásky projeveno, A hle, slitovalť se na nebesích Pán, A syn našich králů nám je zachován! V hradu císařském, kde nad manželem bděla Drahá choť v postavě strážného anděla, Kde se kryl hluboký tajný žel a stesk, Zňal se útěchy blažící svit a blesk! A hned každé srdce nové blaho cítí, Útěchy paprsek ze všech očí svítí, Plesalť radostí náš milovaný Král, Že mu Bůh milého bratra nazpět dal! Tu se tisícero vznáší v nebe díků Z vděčných srdcí k Hospodinu slitovníku, A po těžké, dolehlivé žalosti Světí veškera vlasť svátek radosti: „Zdráv buď, drahý Kníže! v rodu svého lůnu, Slovanům jsa štítem, nadějí jsa trůnu, Láskou národův oblažen synovských Svědkem buď a tvůrcem činů královských!“
T2
爱、情感与人际关系
T2
T4
T2
SPA
Federico Escobar
Madrugada en el campo
En la vasta llanura, que es serrallo, muge, Sultán con astas, viejo toro; las vacas, odaliscas, le hacen coro y cada buey eunuco es un vasallo. Relincha en el potrero el Rey Caballo tal vez celoso de un potranco moro; y al lado trovador, de plumas de oro, alegre en el cortijo canta el gallo. Y en el corral está con la totuma sacando a chorros leche que da espuma, la campesina que una vaca ordeña, mientras su esposo, rústico montuno, en el bohío espera el desayuno para ir en busca de mazorca y leña
T1
自然、宇宙与地方感
T1
T1
T1
ARA
عبد الله فكري
قصيدة تجدّد للمرسى بالثغر مسجد
تجدّد للمرسى بالثغر مسجد غدا ملء أسماع وقرّة أعين بأيام توفيق الخديو مؤرخ لفضل أبي العباس جامعه بني
T5
神圣、超验与智慧
T5
T4
T5
LZH
葉廷模
送左侯小洲歸寧德
荒雞喔喔天欲曙， 驪歌初唱聲悲苦。 強將杯酒慰斯須， 舟人捩柁頻撾鼓。 惡說南風五兩輕， 吹帆直過韓江浦。 子規啼破月三更， 悄悄孤舟宿何許。 河陽縣裏嘆春歸， 萬樹桃花誰是主。 回看時事轉愁多， 摩挲雙石淚如雨。
T2
爱、情感与人际关系
T2
T2
T2
ZHO
斯德福
短暂的事实
阿格勒斯，你所具有的那容貌，是一个短暂的事实。 也许现在时间就要将它收回。 从螺旋形的星云里我把它称作此地此时。 借着中学的恍惚你沿大厅穿过。 锁门者敲响时辰；你穿过窗子。 一枝圣诞蜡烛闪耀在你发上。 在中了邪的夜晚你把你哥哥叫回家， 穿过榆树的阴影走向街灯。 阴影抚摸着你的嘴当你说着一个名字。 所有这些事都是短暂的事实。 时间只给了它们短短的一瞬就招回。 在螺旋状的星云里一个阴影在继续。
T3
生命、时间与存在
T3
T3
T3
ARA
عبد الله بن عمر الشاطري
قصيدة سلبت مهجة المتيم غادة
سلبت مهجة المتيم غادة فلذا الدمع بالخدود اجاده بضة مذبدت تميس دلالا رمت القلب باللحاظ فصاده ألبستني قلادة العشق لما شمت منها يجيدها في القلادة راق منها ورق بالثغر خمر حبذا حسوه لمن قد أراده جرعتنى كاس التفرق مرا من لصب أضنى البعاد فؤداه قلق في الحشا ووجد فجوفى قبس الحب فيه أو رى زناده من لصب يراعى النجوم بليل سرق الشوق للحبيب رقاده لم أجد لى من الغرام انفاكا غير مدحى تاج العلى والسيادة ذخرنا من علا ذرى المجد يسمو أظهر الله فضله وأشاده سيد فاضل عظم جليل عالم حوى العلى والزهاده طلعت شمسه بأفق المعالى فنجوم العلى به مستفادة كيف أنشى القريض في مدح بحر جوده بالعلوم أبدى ازدياده ذى بهاء وبهجة وكمال وجمال وحكمة وعباده قسما بالضحى وبالتين والزيتون ان الحبشى للناس قاده قد رقى في العلى مراقى عز فلذا الفرقدان صارا مهاده حزت علما وسوددا ووقارا فلك الفضل في الورى والسيادة لست أحصى من بعض وصفك عشرا لا ولو كانت البحار مداده كم أزاحت يد الذكا منك عن خو د المعانى براقعا وعقاده ليس الا بكم يطيب امتداحى فهو يحلم بكم ويزهو زياده ياحويدى المطى قف بالمطايا بفنا من أخى عهدنا وداده سعد عبد أتى اليه بقصد اعطى القصد والمنى والسعادة ياحبيبا قد حاز كل المعالى ان هذا الزمان أبدى فساده ليس الاك ملجأ لى اذا ما حل خطب وقد لفيت اشتداده عبدك الشاطري قد جاء يشكو من هموم بالقلب أضنت فؤاده فهو بالباب قد اتى مستجيرا ليس الا الذنوب دابا حصاده فتوسل له الى الله واسأل فعسى الرب أن يحل قياده وبقيه شر الخطوب ويعطيه علوما وعنه ينفى البلاده يقتفى أثر أهله في المعالى في علوم وعفة وزهاده وصلاة على الذى أعطى الحسن كمالا والغير منه استفاده أحمد الناس من غدا حين يدعو ربه للورى فيعطى مراده ماتغنت على الغصون حمام فازاحت من طرف صب رقاه
T2
爱、情感与人际关系
T5
T2
T2
URD
Waseem Barelvi
Haadson kii zad pe hain to muskuraanaa chhod den
حادثوں کی زد پہ ہیں تو مسکرانا چھوڑ دیں زلزلوں کے خوف سے کیا گھر بنانا چھوڑ دیں تم نے میرے گھر نہ آنے کی قسم کھائی تو ہے آنسوؤں سے بھی کہو آنکھوں میں آنا چھوڑ دیں پیار کے دشمن کبھی تو پیار سے کہہ کے تو دیکھ ایک تیرا در ہی کیا ہم تو زمانہ چھوڑ دیں گھونسلے ویران ہیں اب وہ پرندے ہی کہاں اک بسیرے کے لئے جو آب و دانہ چھوڑ دیں
T2
爱、情感与人际关系
T2
T2
T2
ARA
الشاعر عبيد الله الجعفي
قصيدة يَبيتُ النَشاوى مِن أُمَيَّةَ نُوَّماً
يَبيتُ النَشاوى مِن أُمَيَّةَ نُوَّماً وَبِالطَفِّ قَتلى لا يَنامُ حَميمُها وَما ضَيَّعَ الإِسلامَ إِلا قَبيلَةٌ تَأَمَّرَ نوكاها وَدامَ نَعيمُها وَأَضحَت قَناةَ الدينِ في كَفِّ ظالِمٍ إِذا اِعوَجَّ مِنها جانِبٌ لا يُقيمُها فَأَقسَمتُ لا تَنفَكُّ عَيني حَزينَةً وَعَيني تَبكي لا يَجِفُّ سُجومُها حَياتي أَو ملقى أُمَيَّةَ خَزَية يَذِلُّ بِها حَتّى المَماتِ عَميمُها
T4
社会、权力与历史
T4
T4
T4
LZH
季昭史
冬
一氣推遷星復回， 人生常苦歲華催。 凍雲欲雪雁聲過， 臘酒正春梅信來。
T3
生命、时间与存在
T1
T3
T3
TUR
Stephane Mallarme
İmbat
Devirdim sayfaları! gönlümde yine hüzün var. Kaçmak! oralara kaçmak! Nasıl da mutlu kuşlar Göklerde köpükler arasında kanat çırpmaktan! Denizde ıslanan yüreğimi bu yolculuktan Hiçbir şey durduramaz, ne gözlerin yansıttığı O yaşlı behçeler, ne lambamın sürgün ışığı Aklığın savunduğu boş kâğıda bakıp duran. Ne de emzikli gelin bebeği doyuran. Gideceğim! Ve gemim doldurup yelkenlerini Kalkıyor, götürmek için o ülkelere beni! Hüzün bu, acımasız umutlarla aldanıyor, Sallanan mendillere yine inanıp kanıyor! Fırtınaları çağıran şu direkler, kim bilir Rüzgârların gömdüğü o batık gemilerdendir, Şimdi ne direkleri ne adaları kaldı... Boş ver kalbim, dinle tayfaların şarkılarını! Çeviri: Erdoğan Alkan
T3
生命、时间与存在
T3
T3
T3
CES
Heyduk, Adolf
Kytice.
Už se jeseň blíží, její dech zoufale se věsí na stromech, chladný sever prohání se v mlází a list za listem si v kopku hází. V pláni valem řidne špačků dav, brouček prchnul ze stébel a trav, studánka, k níž olše hlavu níží, jehlitou se přioděla stříží. S věže pokřik kavek, s lesních stran křehot šedých ozývá se vran, a v plachetkách olověných zdálí babky mlhy probíhají skály. Brzo bude zemi v hněvu zlém vlásti zima ledným křišťálem, však mé staré hrudi neprostudí, v síňce mé se mladé jaro budí. Toť má Lila, již jsem k ňadru zdvih, víc než ptáků zpěv mi její smích, víc než klenba nebo sluncem sytá stkví se krása v její líčku skrytá. Nesype-liž slunce její zor v moje staré ňadro – prorvu hor? není-liž ta moje zlatá Lidka z jarních květů štěstím svitá kytka? Je to skutečnosť či pouhý sen? nejsem celováním omámen? vždyť ku vláze písní, k srdci díku piju rosu z Liduščina rtíku.
T2
爱、情感与人际关系
T2
T2
T2
IND
Nahlal
SINGGASANA LAUT BIRUKU
SINGGASANA LAUT BIRUKU Oleh Nahlal Hati ini bergemuruh tak karu Berderetkan getaran hasrat Aku berkelana ingin menggapai Singgasana laut biruku Kilauan, kicauan, mengelilingi Gelora, gemerlapnya menepiskanku Inginku berada lingkupnya Namun, apalah dayaku ini Gapaianku tak sanggup untuk meraihnya Hatiku menjerit semakin keras Ingin rasanya masuk dan merasakan Hatiku tertegun secara tiba Ingatku menghayal untuk menyentuhnya,,
T1
自然、宇宙与地方感
T1
T1
T1
LZH
陳元老
道士
頭戴鹿胎皮， 身披鶴氅衣。 月寒丹井立， 霜白醮壇歸。
T5
神圣、超验与智慧
T5
T5
T5
LZH
全淳
江口浮空閣
乘興登臨意爽然， 巖阿懸構一壺天。 隔邨雞犬芒鞵底， 繞屋雲山竹榻前。 更想髙飛還跨鶴， 若能住久即成仙。 柴門分付深深閉， 祗恐行雲攪客眠。
T1
自然、宇宙与地方感
T1
T5
T1
LZH
蒯德模
寒夜
柝声依短榻， 清梦满堂坳。 古砚冰成骨， 疏藤雪挂梢。 树摇龙走壁， 月射鹊惊巢。 得句寒窗下， 呼儿急与敲。
T1
自然、宇宙与地方感
T1
T1
T1
SPA
Diego de Fuentes Manrique
A la muerte de Lope de Vega
Ya el mejor rayo de la luz de Apolo sintió del tiempo la fatal herida, y su frente de honores guarnecida ocupa muerta el negro Mausoleo. Ya Manzanares, ya, sin Lope solo, de su voz no verá favorecida la nieve entre esmeraldas derretida, imperiosa a las ondas de Pactolo Mas si murió de Lope el sacro bulto, hoy en la fama vivirá su nombre glorioso al monte de la Musas culto Ninguna envidia su esplendor asombre, pues a este clima y al opuesto oculto falto de la Poesía el mayor hombre
T6
语言、艺术与创造
T6
T6
T6
LZH
陶章沩
赵象庵舍人招至悦性僧楼观太液池荷花前四日间法梧门学士已邀兰雪国博来游有诗次其韵
金牛湖上看花日， 棹舟往往凌晨出。 狂飙吹我堕尘土， 五载回头计全失。 荷花岁岁能一红， 人生渐渐成老翁。 勿论卿相难到手， 拖朱曳紫终成空。 平生自叹诗在口， 有似风蝉咽隄柳。 长吟无用不救饥， 岂若此中惟饮酒。 舍人清福山僧齐， 念年宦隐居城西。 花轩竹榭乐不足， 来看干顷红琉璃。 禅关昼敞凉风入， 冉冉绿雾沾衣湿。 四围云水绕阑香， 万个娉婷向人立。 可怜此乐只片时， 愿具井硙从禅师。 谁知二客好怀抱， 先我已作游仙诗。
T3
生命、时间与存在
T3
T3
T3
LZH
李璋煜
都门冬日送宫生爽斋归里
高堂欣撰杖， 稚子解牵裾。 为拓山中碣， 还排架上书。 谁能禁小别， 转使羡家居。 记取春冰绊， 临风正跂余。
T2
爱、情感与人际关系
T2
T2
T2
POR
Oldegar Vieira
Haicai
Revoadas Revoadas brancas sobre rochedos escuros: gaivotas e espumas. Alvorada Pouco a pouco vai canto claro dos galos clareando o dia
T1
自然、宇宙与地方感
T1
T1
T1
ARA
الشاعر عبد الرزاق خلف
قصيدة أحتاج لك
أحتاج لك مثل الهوى بعض الأحيان ومثل نجوم الليل لا صرت غادي ومثل لذيذ النوم لا صرت نعسان لا تحسب غيابك ترى شي عادي في حبّك أشعر إنّي ما زلت إنسان الحب حوّلني إلى إنسان هادي إنسان ما يعرف سوى الحب عنوان للحب قلبه والمحبه ينادي علمتني أنسى الإسائه بالإحسان وإن الذي قلبه يحب ما يعادي علمتني وشلون أنا أعيش الأحزان فرحه إذا كان الصبر هو جهادي وأعرف بأنّي لا تسلّحت بإيمان أقدر أحقّق كل شي بعنادي وإنّي فلا أيأس دامني بظل رحمن دامي على الله وجهتي وإعتمادي حبّك زرع في داخلي شي ماكان والحب غيّر فكرتي وإعتقادي حبّك فتح للحب بالحب بيبان وقبلك فلا غنّيت إلا لبلادي
T2
爱、情感与人际关系
T2
T2
T2
ARA
الشاعر جابر الكاظمي
قصيدة إني وثقتُ من الكرام بوعدهم
إني وثقتُ من الكرام بوعدهم علماً بأنهم أولو الميثاقِ فلذاك جئتُ لوعدهم مستنجزاً متجنباً عن خشية الإملاق وعلمتُ أنَّ مآربي مقضيةٌ حيث الوسيلة لطفُ عبدالباقي
T5
神圣、超验与智慧
T5
T5
T5
ARA
الشاعر عبد المحسن بن سعيد
قصيدة كلمتين أو لعلها بوستين
العشب أذن الثرى.. والغيم صوت السما هي كلها كلمتين.. وكل قاعٍ تسيل حبيبتي كانك الما.. قلت كلي ظما وإن صرتي أنتي ظما.. أصير أنا سلسبيل من قال بس إن زينك فيه كن وكما ياروحي أنتي مثال لشي ماله مثيل ياعل عينٍ ترف بحضرتك للعما وياعل عزٍ مهو ماطاك يمسي ذليل ماشفتي النور في حضن الظلام أرتما مثله ترى الحب في حضنك يدوّر مقيل خليك من كل ما.. أين ما.. طالما حتى عيون المحال.. تشوفك المستحيل الزين في الناس قاع وزينك أنتي غما وحتى على النور لك ولظل ظلك جميل ولو مامسحتي جبين الشمس أبد ماحما والورد إلى شم عطرك قام عوده يميل والخلق من طين ونور ونار وأنتي ب ما والا الهوى به خلق لي هالخفوق العليل شفتي الى من كبر شوق الحبيب ونما تلقين لمعه لدمعه في عيونه تخيل حبيبتي كان قلبي بالضلوع احتما لك رمش من حربته مايسلم الا قتيل والعشب وجنة ثرى والغيم شفة سما هي كلها بوستين وكل حبٍ يسيل
T2
爱、情感与人际关系
T2
T2
T2
HIN
Vinda Karandikar
त्रिवेणी-7
एक पल की विराट शक्ति से पूर्वरचित जिंदगी को फूँक से उड़ाती हुई एक दिन धीमे धीमे कदम बढ़ाती देहरी लाँघकर भीतर आ गयीं और तुमने कहा : 'मैं आ गयी।' सीधे देखती हुई आँखों आँखों में सिर्फ़ इतना ही कहा; 'मैं आ गयी!' युगों युगों से राह देखने वाला मैं सहम गया। मैं सहम गया ! और नज़र को माटी से मिलाता हुआ कुछ बोल गया : 'सचमुच आ गयीं !' लेकिन समझ गया था सबकुछ सच्चाई की ताक़त को । इसीलिए डर गया अन्तर की खोखल में। और तुम पल के भीतर समझ गयीं बीते माधुर्य को । जिसके माथे पर खड़ी रहकर स्वर्ग को भी बौना समझ लिया था । भर आई आँखों में मरनेवाली आकांक्षाओं की लाशों को सँवारते हुए तुमने कहा था : 'मैं जाती हूँ।' और बनावटी 'रुक जाओ न !' कहने से पहले ही उतर गयीं तुम दूर दरिया पार दूर लहरों के विस्तार में; फिर भी अभी तक गूँज रहे हैं शब्द 'मैं आ गयी' रात के खर्राटों में। और उग आता है दिन का अन्धकार । (अनुवाद : निशिकांत ठकार )
T2
爱、情感与人际关系
T3
T2
T2
DEU
Oswald Egger
Herde der Rede II
Ich zum Beispiel war schon Knabe, Mädchen, Pflanze, Vogel und Flut-enttauchender Fisch. Ich war erhaben wie eine Zeder redete und wie eine Zypresse Zahn- ragt in Alleen, flammend von Efeu und Phlox. Ich war als eine Palme Hand-handelte, und als eine Rose Oleander, der Ölbaum auf dem Feld, Anger und Lilien, die silbern, Libellen, sind. Ich verströmte das Aroma der Herbeiche, Ahorn und Holunder, Strauch- Zimt und Minze von Asphalt, Platanen, Myrizen die- die Tamarinden von Halbhölzern, Rhododendrien die Harz-Narden und Rebrohr Astern die Scharlachbeeren Gallapfel und Geißfeig-Wespen, Seckelklee und Weber- kardel Hagebuch, die Linden, Pappeln, Nadelblumen Jade und Laubzierraten, Mistel-fach, um (›eines Tages, vielleicht sehr bald schon‹) spaltbreit dieses Land-in-sich zusehends zu sein.
T1
自然、宇宙与地方感
T1
T6
T1
ARA
الشاعر نيقولاوس الصائغ
قصيدة أيا من قد سما علما
أيا من قد سَما عِلماً بم استنبطتُهُ عُلّم أَجِب ما مثلُ قولي في حِجايَ لَمن حَكَى عَلِّم
T6
语言、艺术与创造
T6
T6
T5
POR
Edmar Monteiro Filho
Estigma
Um de repente caótico no vazio. A inquietude absoluta de viver a alternativa e não mais tê-la. A atração irresistível do egoísmo, do silêncio prepotente, uma galeria de gestos interrompidos... Ah!, mal resolvida criação, esse convívio tão aflito com a solidão.
T3
生命、时间与存在
T3
T3
T3
ITA
Forough Farrokhzad
Poesia di Forough Farrokhzad - Sulla terra
Poesia di Forough Farrokhzad Sulla terra Non ho mai sperato diventar stella nel miraggio celeste. Non ho sperato, come un’anima eletta, Non ho mai sperato diventar stella nel miraggio celeste. Non ho sperato, come un’anima eletta, accompagnare angeli silenziosi. Non mi sono mai separata dalla terra, non ho mai incontrato una stella. Sono in piedi, sulla terra. Il mio corpo: uno stelo d’erba che, per esistere, succhia il sole, il vento, l’acqua. Con i miei desideri, con il mio dolore, io sono sulla terra: voglio l’elogio delle stelle voglio le carezze del vento. Guardo dalla mia finestra. Non sono che l’eco di una canzone: io non sono eterna. Di una canzone, cerco solo l’eco, nel grido di un desiderio più puro del silenzio del dolore. Io non cerco il nido in un corpo steso come la rugiada sul giaggiolo del mio corpo. Sul muro della mia vita, uomini, viandanti, hanno tracciato ricordi col nero carbone dell’amore: un cuore trafitto da una freccia, una candela rovesciata, punti pallidi e silenziosi sulle lettere della follia. Tutte le labbra che sfiorarono le mie labbra hanno creato nella mia notte, una stella, che si posava sul fiume dei ricordi. Perché dovrei invidiare le stelle? Questa è la mia canzone, Non ci fu mai niente, prima.
T3
生命、时间与存在
T3
T3
T3
ITA
Giovanni Fantoni
XXXIII. La vendetta
Solca, con triste augurio, l’instabile Tirreno adriaca nave, recando Iro malèdico alla partenopea spiaggia soave. Il ciel si oscura, torbido si addensa il nembo, bruna mugghia l’onda, lottando i venti fischiano, e si sdraia sul mar notte profonda. Fremendo, intorno al misero legno s’aggira l’inegual procella, Austro le vele squarciagli e lo sdrucito fianco Euro flagella. Misto dei flutti al fremito, de’ pallidi nocchier suona il lamento, il pianto d’Iro e i sterili voti che detta a lui freddo spavento. Tu, che a terror dell’empio t’assidi, cinta da tempeste in trono, ch’ei m’insultò dimentica, e ramméntati sol ch’io gli perdono. Sospendi i pronti fulmini, e in sacrifizio la mia vita accetta: questa con calde lacrime, questa imploro da te, giusta vendetta.
T5
神圣、超验与智慧
T5
T2
T5
LZH
徐皓
晦日宴高氏林亭
綺筵乘暇景， 瓊醑對年華。 門多金埒騎， 路引璧人車。 蘋早猶藏葉， 梅殘正落花。 藹藹林亭晚， 餘興促流霞。
T1
自然、宇宙与地方感
T1
T1
CUSTOM:宴饮
HUN
Kisfaludy Károly
21. A Dunában sok a viz
A Dunában sok a viz, Jaj! ki a leánynak hisz! Mint a viz a Dunábul, Nem fogy az ki bujábul.
T2
爱、情感与人际关系
T2
T2
T2
ARA
الشاعر الحكم بن قنبر المازني
قصيدة كيف أهجوكَ يا لئيمٌ بِشعْرِي
كيف أهجوكَ يا لئيمٌ بِشعْرِي أنت عندي فاعلمْ هِجاءَ هجائي يا دعيَّ الأنصارِ بل عبدَها النذلَ تعرَّضتَ لي لدَرْك الشقاء
T2
爱、情感与人际关系
T2
T4
T2
ZHO
任明信
雨没有身体
他们冷 他们不能 感觉自己 他们只是倾斜的线 不懂得伤害 黑色的雨 要下的时候 不需要云 雨连着星星 你伸手去拉 不能太用力 星星会熄
T3
生命、时间与存在
T3
T3
T3
ARA
الشيخ زايد بن سلطان آل نهيان
قصيدة آه يا ويلي من تصاويبك
آه يا ويلي من تصاويبك في عيوني بانت اسبابك لي سهيت أتم اهاذيبك ولا غفت عيني تسادابك لي سمعت الناس تهذيبك احيت عروقي من اطيابك في نظر عيني اداريبك فوق نجم سهيل مسحابك والقمر والليل يوحي بك والنسيم الجذي غنى بك والبدر لي لاح يسدى بك والوصف يدني من اصوابك وانته إللي شاحني طيبك في فؤادي فتحت ابوابك طايحه روحي لمطاليبك مغرم هاوي وطلابك هايم وابحث واناديبك واندب بحسرات وعزاتك ما يشافي غير تطبيبك يا بعد عمري من اعشابك غبت وانقطعت مواريبك وانتهى إللي همني غيابك اعرف انه سالي قليبك ولا تسطر بعد في حسابك ليت ماعرفك ولا ادريبك ولا نظرت لبسمة عذابك ولا مشيت بخطا دريبك ولا ريولي قربت ترابك من متى ومن كم عديبك ما استطيع عزمٍِ على غيابك لكن انا بالله طليبك والذي خلاك لأحبابك
T2
爱、情感与人际关系
T2
T2
T2
LZH
吴暻
和振西赠王将军紫厓三首
著书不复为穷愁， 独乐园林散百忧。 人乍抛残尘海梦， 天教管领太湖秋。 槎形东第奇章石， 钓具南江鲁望舟。 从此终身巢许稳， 风光真拟洛滨游。
T1
自然、宇宙与地方感
T1
T3
T1
LZH
瞿中溶
吉羊镫室偶作
舍后秋蝉聒聒鸣， 嫩凉天气雨初晴。 退翁不管人间事， 日理残书事后生。
T3
生命、时间与存在
T3
T3
CUSTOM:晚年理书传后
LZH
李賢輔
偶吟示三兒
總角三兒雁作行， 試吟聯句各成章。 吾家積慶應無替， 佇見渠曹共立揚。
T2
爱、情感与人际关系
T2
T2
T2
LZH
袁韶
水仙王廟辭
桂水闊兮仙宮， 今何爲兮山之中。 羌時俗兮改錯， 寄嘉名兮土龍。 卜中洲兮芷閭， 仙歸兮故居。 旂夫容兮蘭枻， 詔馮夷兮先驅。 杜蘅紛兮旅庭， 酌寒泉兮秋英。 福帝郊兮塵清， 終萬古兮揚靈。
T5
神圣、超验与智慧
T5
T5
T5
LZH
區元晉
秫坡釣臺漁磯寂寂隱仙蹤，路轉鶯花更幾重。十里水雲飛不斷，空教人憶釣絲風。(以上《區奉政遺稿》卷六飲萬司成村莊
林園風氣佳， 欣欣物生色。 驢背採芳歸， 溪清月華白。
T1
自然、宇宙与地方感
T1
T1
T1
LZH
顧曾唯
同賓峯集我渡山房
旅客貪呼伴， 芳尊共解顔。 清池來浴鳥， 髙閣俯重山。 墮酒松花細， 抽梢竹筍斑。 夷猶二三子， 竟日不知還。
T1
自然、宇宙与地方感
T1
T2
T1
ASM
ৰাজিদুল ইছলাম
এজাক বতাহ বলিছে
এজাক বতাহ বলিছে ! "প্রেমৰ বতাহ" মোৰ হিয়াত উপচি পৰিছে ৷ হৃদয়ত থৰ থৰ কপনি হৈছে ৷ বলিয়া মনটোৱে, ক্রমশ মাতাল হৈ পৰিছে অন্তৰৰ টিঘিল ঘিলত হুমিয়াই এটা সপোন, অতি সন্তপর্নে,অতি নিৰৱে ৷ যিয়ে মোক লৈ যায়..... গহীন বনলৈ অথবা মাজ সাগৰৰ কোবাল সোঁতত ! যিয়ে মোৰ বাবে প্রেমৰ সফুঁৰা জগায় !! আৰু..... সিয়েই নিশা মোক প্রেমৰ গীত শুনাই ৷ আৰু কানে কানে কয় তাই অবিহনে, উদং হৈ ৰৱ বুকু !!
T2
爱、情感与人际关系
T2
T2
T2
ITA
Alda Merini
Una Maddalena a Salvatore Quasimodo di Alda Merini
Una Maddalena a Salvatore Quasimodo di Alda Merini Uomo, mi hanno condotta dall'estremo dove vivevo intera la ‘mia’ vita al Tuo opposto tremendo di giustizia: che cosa dedurranno dal confronto dei nostri due insondabili principi? Qualcuno certo, conscio del Tuo inizio, tratteneva i Tuoi volti successivi in un travaglio cieco di rapporti ma io, ancor prima che gli anelli tutti della mia vita fossero congiunti, mi distaccai precipite dal nulla e proclamai la carne concepita. Uomo Perfetto, cosa dannerai di questo seme che, nel modularsi, s'è rinforzato solo di se stesso senza estasiarsi in giochi di virtù? Certo conoscerai che equilibrando ogni comandamento che mi esorta a saturarmi tutta di peccato, che riportando a questo intendimento la perfezione delle mie lacune, confluirei con adeguato passo verso una vita lineare e assente. Ma per ora, il peccato, del mio tutto, resta la tappa ultima e possente ed un ritmo incessante di condanna mi rigetta dal muovermi comune. Quando, fanciulla appena, mi concessi, quando mi sciolsi per la prima volta da quel bruciore acuto di purezza che sublimava ambiguità tremende, sentii l'impegno che covava dentro crescere, quasi a forza di missione. Non ho altra virtù che di condurmi a prodigiose altezze di consenso e una stanchezza illimite mi prende se non mi adagio sopra un'altra forma... Allineando tutte le mie ombre volte perdutamente verso terra, posso durare un tempo indefinito accentrata in un'unica figura. Ma che dolore sale le mie braccia reggenti il grave fascio di me stessa: l'essere dura giova solamente a questa dubbia resistenza mia... Sotto il piede che immagino sicuro cerco il terreno viscido di sempre: la tentazione è come un tempo lungo ch'io devo bere, abbrividendo, in fretta... Guarda, perché, previeni il Tuo guardarmi con errata coscienza di pudore? Guarda, senza sapere l'astinenza, queste carni purgata dal piacere, questi occhi sinceri nell'orgoglio, questi capelli dal profumo intenso di vita e di memorie... Peccato questo vivere me stessa? So che la santità germoglierebbe esercitando in me falsi connubi, ma assegnami una giusta tolleranza se l'indolenza nega questo passo, fa che il ritorno al vivere di sempre non sprofondi nel buio di un abisso e che non mi si dia maggiore colpa se come gli altri, e con eguale indugio, gioco il distacco della mia matrice.
T5
神圣、超验与智慧
T5
T5
T3
LZH
盧洵
白溝
白溝清淺不容舟， 遼宋封疆限此溝。 到了山河無定主， 碧波依舊只東流。
T4
社会、权力与历史
T4
T4
T4
ARA
الشاعر متمم بن نويرة اليربوعي
قصيدة أقول لها لما نهتني عن البكا
أقولُ لها لمّا نهتني عن البكا أفي مالكٍ تلحينني أم خالد فإن كانَ إخواني أصيبوا واخطأت بني أمكِ أسبابُ الحتوفِ الرواصدِ فكلٌّ بني أمِّ سيمسون ليلةً ولم يبقَ من إخوانهم غير واحدِ ذُريني فالا ابكِ لم أنسَ ذكره وإن أمَرتني بالعزاءِ عوائدي ذريني فكم من صالحٍ قد رُزيتُهُ أخٍ لي كصدر الهندوانيَ ماجد بودي لو أني قد تمليت عمرَه بمالي من مالٍ طريفٍ وتالدٍ وبالكفَّ من يُمنى يديَّ حياتَهُ ففارقني منها بناني وساعدي فعشنا لنا ايدٍ ثلاث وإنما تُصافي الحياة بذلها بالتحامدِ ألَم تَرَ أنّي بعدَ قيس ومالكٍ وارقم غِياظ الذين أُكايد وعَمراً بوادي مَنعج إذ أجنّهُ ولم أنسَ قبراً عند ذات الوسائد
T2
爱、情感与人际关系
T2
T2
T2
JPN
堪覚
null
しるらめや　みやこをたひに　なしはては　なほあつまちに　とまるこころを
T2
爱、情感与人际关系
T2
T2
T1
ITA
Giacomo Zanella
Ricordi di Tobia
Ascolta, figliuol mio; prima ch’io dorma Co’ padri miei, la mia parola ascolta, Che di tua gioventù sicura norma Dentro del core serberai raccolta. Quando Iddio piglierà l’anima mia, Alla terra il mio corpo donerai; E la tua madre, come seco io sia, Tutti i dì di sua vita onorerai. Rammenta, figliuol mio, con quanto duolo Ti portò nel suo seno quella mite. Poi, quando morte le avrà dato il volo, Sian le sue ossa alle mie ossa unite. Quante son le giornate di tua vita L’immagine di Dio serba nel petto; Figlio, le strade del peccato evita E del Signor non frangere un precetto. Del tuo sii largo, e volgi mite il ciglio Al tapinel che ti tende le braccia; Nè mai verrà che dal tuo volto, o figlio, Bieca si torca del Signor la faccia. Dunque al tapino quel che puoi concedi; Molto darai, se abbondano gli averi; Se poca è la sostanza che possiedi, Dona il poco che puoi, ma volentieri. Oh che tesoro ti avrai ragunato, Se mai batta il bisogno alle tue soglie! La limosina lava ogni peccato E l’uom nella suprema ora proscioglie. Chi dona al poverel quanto gli avanza Non cadrà nella notte sempiterna; Ma di giustizia pieno e di fidanza Trarrassi innanzi alla pietà superna. Guardati, o figlio, dalle turpi voglie, Nè gir in traccia di profani amori; Di una fedel contento unica moglie, Vietate gioie non cercar di fuori. Poni studio, o mio caro, che l’orgoglio Non regni ne’ tuoi detti o nella mente; Da non altra radice uscì il germoglio Che tutta funestò l’umana gente. All’artigiano, quando il giorno è spento, La mercede darai che promettesti; Ed il salario debito allo stento Del mercenario presso te non resti. Quel che ti spiace che a te faccia alcuno Guarda, o figlio, che agli altri tu non faccia: Mangia il tuo pan coll’orfanel digiuno, E allo ignudo una tonica procaccia. Sul sepolcro del giusto il vino, il pane Metti tu pur; ma non voler gustarne, Per quanto ami il Signor, colle profane Anime a’ gaudi addette della carne. Sempre consiglio cercherai dal saggio; Sempre Iddio pregherai che i tuoi sentieri Illumini benigno col suo raggio, Sicché a lui sien rivolti i tuoi pensieri. Non temer, figliuol mio: povera vita Meniamo, è ver; ma sarem sempre in fiore, Se, Dio temendo e dando agli altri aita, Immacolato serberemo il cuore.
T5
神圣、超验与智慧
T5
T5
T5
RUS
Tumanskij F.A.
Птичка | «Вчера я растворил темницу...»
Вчера я растворил темницу Воздушной пленницы моей: Я рощам возвратил певицу, Я возвратил свободу ей. Она исчезла, утопая В сияньи голубого дня, И так запела, улетая, Как бы молилась за меня.
T1
自然、宇宙与地方感
T1
T1
T1
DEU
Karsch, Anna Louisa
Klagen einer Brautan ihre Nachtigall
Du Sängerin geheimer Klagen, Geliebte Nachtigall! du singst; Ach, laß dir meinen Kummer sagen, Daß du ihn in Gesänge bringst! Ach, klage den, der mir entzogen Mit allen meinen Freuden ist! Dein Liebling ist dir auch entflogen, Um welchen du so traurig bist! Mein Liebling, den ich siebzehn Erndten Gekannt, gewünscht, gehofft, geliebt, Ach, der ist unter den Entfernten Da, wo Gefahr das Zelt umgiebt! Wo gegenüber Feinde wohnen, Und wo der fürchterliche Tod, Mit starkem Donner der Canonen, Dem Glücke meines Lebens droht! Du kluger Vogel! siehst zu weilen Mich traurig an, als wollt in dir Dein Herz den Kummer mit mir theilen; O fühl ihn doch, und singe mir! Sieh, was auf meiner blassen Wange Die Thräne der Empfindung spricht: „So klagt im traurigsten Gesange, Ein Dichter bey den Gräbern nicht!“ Ich weine nicht des Freundes Zähre, Ich ächze Klagen einer Braut, Die, wenn ihr Freund gefallen wäre, Den Gräbern ihren Schmerz vertraut. Den ganzen Tag hör' ich das Knallen Des Treffens, und mein Traum bey Nacht Zeigt mir die Menschen, wie sie fallen, So fällt mein Treuster in der Schlacht! O! da sinkt neben seiner Leiche Die zärtliche verlaßne Braut! „Krieg, tödte mich mit einem Streiche!“ So stöhnt ihr letzter Seufzer laut. Sie stirbt, doch nein, sie wacht mit Schrecken Vom schweren Traum zu klagen auf; Gram schläft in ihr, Gram kommt sie wecken; So ängstlich ist ihr Lebenslauf! Du Vogel hilf ihr klagend singen! Misch in die Thöne Wehmuth ein; Wird mir mein Glück der Friede bringen, Dann soll dein Lied frohlockend seyn!
T2
爱、情感与人际关系
T2
T2
T4
NLD
Willem Jan Otten
expeditie naar het vademloze
Eens voeren we uit met aan boord een peillood gehangen aan een draad. Het was beslist de allerlangste draad. We zetten koers naar een diepe trog, en lieten het daar zakken, het lood. Dit zakken nam dagen, weken in beslag. De draad die wond zich zoemend af. Op de zesentwintigste van die maand, des avonds, was hij op, de lange draad. Die nacht zag in een droom de kapitein al eveneens een lange draad, maar deze glipte met een zuchtje van de spoel, verdwenen was hij in de schommelende oceaan. De kapitein begreep meteen: ik hield me aan de draad niet vast. Het gedroomde peillood hing één handpalm boven de diepste grond en vastgeklampt heb ik mij niet. Het was een tuimelende droom, zo één waaruit men stribbelend ontwaakt. Ik durfde, schreef de kapitein, met deze draad niet mee. Deze droom, noteerde hij daarna, heeft mij doen weten dat ik word gepeild. Het ondoorgrondelijke mij nu peilt.
T3
生命、时间与存在
T3
T3
T3
DEU
Gryphius, Andreas
Xv. In admodum Reverend. Nobiliß. Excellentiß. Domini. PAULI GR YPHII PHILOSOPHI & Theologi Celeberrimi, Ecclesiarum Cros- nensium Episcopi, Vigilantiss. Fratris dulciss. Exilium.
Der eyfers voll von Gott hat Tag vnd Nacht gelehret Den Christus Lieb entzünd't; den Gottes geist regirt Der Christus S Dem offt die angst das Hertz vnd glutt das gut versehret Der keiner Feinde glimpf noch schnauben je gehöret Den Tugend hat wie Gold durch so viel pein probirt Der einig nur gelebt als seiner lehr gebührt Den Werßheit jhr erkiest den Den hat der Ins elendt? ey nicht so. Wann dieser na Der das gewölbte rundt der Erden aufgebawet; So mangelt nirgendt platz der dem diß Das Vih vnd Menschen trägt zeucht in den Himmel ein Der vns zum Vaterlandt vnd wohnung an vertrawet.
T5
神圣、超验与智慧
T5
T5
T5
LZH
黄希
題石䂬
誰賦阿房未霽虹， 祇誇複道峭淩空。 那知海石驅來處， 都在巖花晏坐中。 鯨背遠衝千嶂雨， 鼇頭高占一天風。 漫郎更有中興頌， 倩把蒼崖仔細礱。
T4
社会、权力与历史
T1
T4
T4
ZHO
雪克
不是变态
那个男人 归案了。 那个男人白天遭到老婆、情人 有过一腿的女同学的 羞辱，晚上提刀 杀死了他 最最喜欢的妓女
T4
社会、权力与历史
T4
T4
CUSTOM:极端人际暴力悲剧